MODRO NEBO

Francis si je s hrbtno stranjo dlani obrisal kri z oči. Umaknil se je za vogal in se potipal po čelu. Na srečo ni šlo za resnejšo poškodbo. Prebita arkada, nič globljega. Stisnil je puško (v rokah) in zobe (v ustih), kar je več, kot bi lahko trdil za policista, ki mu je razbil arkado. Če bi hotel stisniti vse zobe, bi jih nekaj moral pobrati s kopita Francisove puške. A glede na to, da je trenutno negibno ležal na tleh in z mešanico krvi in sline pišmeuhovsko uničeval gosto tkano perzijsko preprogo, bržda ni imel takšnih namenov.

Globoko je vdihnil. Komaj je verjel, da jim je uspelo v tako kratkem času. Zdelo se je, da še včeraj večina ljudi ni verjela, da so bele sledi na nebu kemično zapraševanje človeštva, ki ga izvajajo iluminati. A počasi so ljudje spregledali medijske laži vladajoče elite. Najprej propaganda na spletu. Nato gverilske akcije. Množične eksplozije bomb na letalih. Kolateralna škoda je segala do neba (čeprav je – tehnično gledano – padala z njega), a to je bil edini način, da so vsem podložnim pilotom vcepili strah v kosti. Kmalu ni bilo nikogar več, ki bi si upal pilotirati zračno plovilo s kemičnim tovorom v cisternah. Najsi so se še tako trudili s poostrenimi varnostnimi ukrepi, vselej se je med letališkim osebjem našel kdo, ki je podpiral namene upora. Pa tudi ljudi, ki so želeli potovati z letali, je bilo vse manj. Udarili so jih tako po zlih zastrupljevalskih namenih kot po žepu, kjer jih je bržda bolelo še bolj. Zapraševanje neba se je zlagoma, a vztrajno manjšalo in raven aluminija v ozračju je padla. Skozi okno je videl svetle sončne žarke, ki so se bleščali s sinjega neba.Samo še ta hodnik. Hodnik in skozi vrata konec njega, pa bodo tam. V osrčju zla. V kabinetu, iz katerega so prihajali resnični ukazi, ki so vrteli kolesje sveta. Globoko je pogoltnil slino, dvignil puško pred obraz in zavpil: »Gremo! Napad!«

Skupaj z drugimi uporniki je planil proti vratom, ki so se odprla, iz njih pa so planili še poslednji branilci vladajoče kaste, smrtonosna častna garda. Do zob (tudi pri njih za zdaj še v ustih) oboroženi in v težkih, črnih neprebojnih jopičih s čeladami na glavah. Ti niso bili kot drugi, niso bili kot tisti poslednji policisti, ki so se jim še udinjali in so jih uporniki ravnokar opazili. Skozi neprebojne vizirje čelad so v Francisa in druge srepele ozke oči, preklane z navpičnimi zenicami. Zaradi motnega materiala vizirjev so se luske zabrisale v nezdravo zelenkasto kožo, a razcepljeni jeziki, ki so jim švigali iz ust, niso puščali nobenega dvoma. Elitna straža pindarja in drugih dvanajstih glav vladajočih družin iluminatijev, ki so trepetali v svojem štabu, niso bili ljudje, ampak humanoidni plazilci, nezemeljski reptili, tako kakor bitja, ki so jih varovali.

Francis se je nagonsko prevalil po tleh, nameril in ustrelil. Znova se je pognal v zaklon v enega od stranskih hodnikov in zajel sapo. Mimo njega je pritekel najhitrejši gardist, ki očitno ni opazil, da se je Francis potuhnil v prečni hodnik. Dobro merjen strel v tilnik, pod čelado, kjer zaščita ni bila najmočnejša, je prelil hladno kri. Gardistom ob prvem padlem ni padlo srce v hlače, a napadalcem je reptilova smrt dal zagon. Francis je globoko vdihnil in se pognal v sredo spopada. Zgrabil je prvega kuščarja, ki mu je prišel pod roke, in ga s kolenom z vso silo sunil v kloako. Reptil se je ječe sesedel. V prosti Francisovi roki se je zalesketalo rezilo noža in klečečemu kuščarju prerezalo vrat.

Svet se je zameglil. V kakofoniji krikov, strelov in udarcev, grgranja in kričanja, se je skupaj s soborci prebijal proti vratom. Utirali so si pot skozi gardiste, včasih tudi dobesedno, saj je Jim, eden najzvestejših Francisovih pribočnikov, spretno vihtel mačeto. Kmalu so vdrli v razkošno opremljen prostor, po katerem je živčno stopalo trinajst nečloveških bitij.

»Ne! Ne! Ni vam jasno, kaj počenjate! Prekličite vse dejavnosti!« je zavpil humanoidni reptil, ogrnjen v škrlat, ko so planili skozi vrata.

Francis se je pognal k njemu. »S teboj je konec, Roči!« cev puške mu je zaril v usta, da je začutil, kako konica orožja praska po njegovem nebu. Z gnusom je opazoval kuščarski ksiht, ki se je kremžil od strahu. Drugje po prostoru so njegovi soborci vklepali preostale kuščarje.

»Gggghhhhhhneeee! Gggggghhhhneee!« je momljal s cevjo v ustih.

»Zmoli očenašek ali dva, ali karkoli pač v trenutkih šibkosti žebrate vi plazilci. Imate velikega kuščarja na nebu?«

»Francis, ne nori. Soditi jim moramo,« ga je Jim zgrabil za zapestje. Skušal se mu je iztrgati, a primež je bil trden kot njihova odločenost, da rešijo svet pred globalno zaroto. »Brez njihovih priznanj smo samo militantni gorečneži, ki so se spravili nad bogatune. Namesto revolucije za odrešitev celotnega človeštva postanemo ekonomska revolucija. Ali razredna. Kakor ti ljubo. Pred ljudi jih moramo pripeljati žive!«

»Prav imaš,« je pritrdil Francis. Sunkovito je potegnil puško k sebi, da je cev zapustila reptilova usta, z njo vred pa še trije zobje. S studom mu je pljunil v obraz, da se je slina pocedila po luskastem licu.

»Ne veste, kaj počnete,« je s krvavimi usti sopel plazilec v škrlatu. »Izpustite nas, preden bo prepozno.«

»Neverjetno,« se je zarežal Francis. »Razkrinkali smo vas, uničili smo vaše zapraševalske eskadrilje, ostala vas je le še peščica, vi pa še kar grozite. Vsemogočni pindar! Kaj že pomeni ta naziv? Pinnacle of the draco. Zmajev penis. Tega nikdar nisem dodobra razumel. Nam s svojimi kloakami tako zavidate penise, da si kljub navidezni nadvladi želite teh priveskov? Se v družbi ljudi počutite prikrajšane?«

»Ne razumeš …« je znova začel pindar, ko ga je prekinila skeleča Francisova klofuta.

»Pindar! Zmajev kurac! Pa kaj še! Navaden mlahav bingelj si!«

»Če tako rečeš,« ga je pobešene glave motril spod čela. »Kar še vedno ne pomeni, da nimam prav. Kako misliš, da bo človeštvo gledalo na vas, ko se zave, da ste mu napravili medvedjo uslugo?«

»Če je medved simbol živali, ki s svojimi čekani raztrga kuščarja, potem bi lahko dejal, da gre za medvedjo uslugo. Sicer ne. Kaj blebetaš?«

»Bojim se, da boš izvedel še prekmalu.«

Od zunaj se je razlegel hrušč pogonskih motorjev. Nebo, ki se je v preteklih mesecih po dolgih letih kuščarskega zapraševanja ponovno sinje svetlikalo, so prekrile težke sence. Iz stratosfere so se spuščale težke vesoljske ladje, neprivlačne klade motne kovine. Preteče so brnele in obvisele v zraku. Francis je planil na balkon in si jih nejeverno ogledal.

»Okrepitve, kaj?« je zavpil v sobo. »Hočete nas dokončno podjarmiti.«

»Kakšna naivna preproščina,« je odvrnil pindar. Prerinil se je mimo oboroženih upornikov, ki ga nista skušala ustaviti. Kljub izmaličenemu obrazu in ponižanju je še vedno izžareval avtoriteto. Stopil je k Francisu in uperil prst v nebo. »Ne sanja se ti, kdo so to, kajne? Niti trohice pojma nimaš.«

»No, mislil sem, da so vaši zavezniki …« je prvič negotovo zazvenel vodja upornikov.

»Zavezniki? Jih pa pihneš. To so naši stari sovražniki, dentaki. Rasa vesoljskih plenilcev, ki nas je pregnala z našega rodnega planeta.« V navpičnih zenicah se mu je zasvetlikal strah. Opazen in neprimerljiv z rahlo plašnostjo ob soočenju z napadom upornikov. »Le peščica se nas je rešila. Pobegnili smo skozi črvino in upali, da smo jim ušli za vselej. Naselili smo se med vami, tedaj še bolj človečnjaki kot ljudmi, in vam pomagali, da ste se razvili v to, kar ste danes. Kar je očitno bilo seme naše pogube.« Čez ograjo balkona je pljunil kri in nadaljeval. »Potem pa smo pred časom zaznali njihove signale. Bližali so se in očitno iskali nove planete, ki bi jih zavojevali. Edini način za obrambo je bilo povečanje deleža aluminija v atmosferi. Zanje je škodljiv, in ker imajo medplanetarni napadalci običajno več zdrave pameti kot vesoljci v filmih z Melom Gibsonom, smo upali, da se jih bomo tako rešili.«

»Čakaj malo,« ga je prekinil Francis. Moral je skoraj kričati, saj je bilo brnenje iz vesoljskih ladij vse nadležejše. Preglasilo je kričanje ljudi z ulic. »Aluminij torej ni bil namenjen zastrupljanju ljudi?«

»Vaša naivnost me včasih res preseneča. Bi si mislil, da smo vas bolje genetsko dodelali. Na površje planeta ste s prometom in industrijo posuli več težkih kovin, kot bi jih mi v sto letih zapraševanja. Pomembni so vrhnji sloji ozračja. Ti bi nas rešili pred dentaki.«

»Hja,« je zavzdihnil Francis. »Tehnično gledano smo ljudje zgolj zamenjali eno obliko suženjstva za drugo. Nam je sploh lahko slabše kot zdaj?«

»Suženjstva? Dentaki ne potrebujejo sužnjev. Dentaki potrebujejo biomaso. Kaj jim bodo …«

Pindarjev stavek je odsekal slepeč blisk energije. Zdelo se je, kot bi ladje hkrati sprostile moč tisočerih sonc. Ko so žarki ugasnili, na Zemlji ni bilo več nikogar, ki bi slišal brnenje spuščajočih se plovil.

(Objavljeno v reviji Joker)