NOVO LETO PO FRANCOSKO
Novoletni prazniki so mi ponudili obilo priložnosti za glednje televizije. Kakih šest odstotkov videnega je bila novoletna skakalna turneja, ki smo jo zaradi počitnic v tujini spremljali prek Eurosporta, tako da sem moral med skoki pokašljevati kar sam, da sem bil deležen pristne izkušnje komentiranja doktorja Stareta.
Naslednja dva odstotka je sestavljal francoski novoletni program, ki sem ga z enim očesom spremljal med večerjo. Najprej sem med v Franciji živečim življem izzval salve smeha, ko sem med Hollandovim televizijskim nagovorom vehementno zakotalil: »Dober satirični program.« Ko so najbolj akutno režečemu se osebku s Heimlichovim prijemom odstranili zagozden grižljaj svinjske ribice iz sapnika, so mi pojasnili, da je ta gestikulativno navdahnjeni možakar na ekranu dejansko predsednik nacije Asteriksovih potomcev. Obšla me je misel, da ima ta človek zagotovo vsaj pet svojih koledarjev.
Oddaja na drugem francoskem programu je spominjala na revialni nastop tekmovalcev, ki so izpadli v drugem krogu oddaje Francija ima talent. Akrobatsko-plesni vložki so se izgubljali v sijaju bleščic in naoljenih abdominalnih šestorčkov, nato pa je oder zasedla krotilka kodrov. Ne mislim frizerke Janeza Škofa, ki bi zaradi pomanjkanja dela zadnja leta odšla s trebuhom za kruhom v Francijo, ampak dejansko dreserko pudljev. Vrhunec točke je bil koder, ki je vozil drugega kodra iste velikosti v miniaturnem otroškem vozičku, bržda alegorija za finančno pomoč Grčiji ali kaj podobno proevropskega.
Ker smo vedeli, da pasje točke ni več mogoče preseči, nas je zanimalo, s čim si Francozi krajšajo Silvestrovo na prvem nacionalnem programu. Tam nas je po treh minutah pozdravila srednjeveška scenografija. Pred njo smo bili blagoslovljeni z dvema moškima, ki sta inovativno uporabljala karirasti kuhinjski servieti. Eden za slinček in drugi za ruto v najboljši maniri narodnozabavnih vicmoherjev. In nato že omenjeno grajsko dvorišče. Z igralkami/pevkami s kornetastimi pokrivali iz mokrih sanj slehernega sladoledarja jadranske rive. In petjem. Med katerim sem nestrpno čakal Let It Go iz Ledenega kraljestva, a je tople francoske temperature očitno niso dopuščale. Čeprav smo bili lahko veseli, da ni prišlo do vsesplošne poledenitve, saj so kmalu pokazali sceno, postavljeno pod naklonom, da so vsi nastopajoči konstantno drseli proti spodnji steni in je bilo hilariozno tudi za nas, vaške runklje. Kaj bi šele bilo, če bi znal kako francosko besedo več kot ževuzonpri, sivuple in auva. Zabava brez konca in kraja.
In preostalih dvaindevetdeset odstotkov televizije? Pujsa Pepa na otrokovo zahtevo.
P.S. Pred oddajo besedila, že nekaj krepkih dni v novo leto, sem ženo preventivno vprašal: »Saj tisti čudak na teveju je bil res Hollande, kajne?«
(Objavljeno v reviji Stop)