GLAGOLITE PONAS REDKA SLOVESA
Tako kot je tisti brižinski škof pred več kot tisočletjem pozival vernike, naj za njim ponavljajo tistih nekaj besed, tako starši otrokom na prehodu iz čebljajoče faze v govorečo goreče prigovarjamo, naj za nami ponavljajo novo besedico ali dve, da si razširijo vokabular. Najprej že kar sami osvojijo imena za tiste, ki so jim najbližje in brez katerih ne bi mogli živeti – se pravi za stekleničko, najljubšega pliška, televizijo in računalnik –, nakar pridejo na vrsto poimenovanja najbližjih sorodnikov, ki jim jih vztrajno ponavljamo, da bi si jih le zapomnili.
Z vsakim na novo usvojenim glasom se nabor razširi in sčasoma zna dete poimenovati vse člane vertikalno razširjene družine. Tudi pri nas je tako. Mamica je seveda »Mama« z lepo pridihnjenima samoglasnikoma, da tisti podmet h-ja v zvonki a nežno zazveni kot rajske strune nad oblaki. Babica Nada je »Nani«, krhki drugi n in i se veselo mehčata s komaj zaznavnim j-jem, ki se je sklenil nežno stisniti med objemajoča se glasova. Babica Vlasta je »Baba«, a tudi tu pridihnjeni h po obeh b-jih besedi nakloni skoraj eterično razsežnost, da je niti v najbolj morastih sanjah ne moreš zamenjati za kleno kmečko »babo«, ki jo izusti kak lokalni vicmohar za šankom ob enajstih zvečer, da bi si prislužil brezplačen encijan ali tavžentrožo. Dedek France na otroškem jeziku postane »Dedi«, nagajivo izgovorjena dvozložnica, ob kateri se sočasno zaiskrijo očke.
Vse te besede, ta imena, te simbolne označevalce orjakov, ki ga obdajajo in mu kot neutrudni dvorjani strežejo iz dneva v dan, strumno izgovori, kadarkoli ga kdo vpraša po njih. Največkrat seveda v položaju, o katerem sem na teh straneh že pisal, ko se hoče kdo od ponosnih staršev pred znanci pohvaliti z otrokovim znanjem. A že vas vidim, kako stikate glave. Seznam vendar ni popoln, si nejeverno mrmrate, kje je pa očka? Razganja vas od radovednosti, kakšno poimenovanje je mali sinko izbral za svojega očeta. Mu pravi »Ata?« s tistim otroškim podaljšanim prvim samoglasnikom, značilnim za dvozložne besede, ki se ne začnejo s soglasnikom? Je mogoče »Oči?« z zmehčanim č-jem, ki se brez dovoljenja giblje po teritoriju črke š? Ali pa gre za progresivnega otroka in ga z jezikovno nadarjenostjo, neznačilno za otroke njegovih let, nabrito kliče »Fotko«, kot kakšen bolj pobalinski preglovski najstnik? Ne prvo ne drugo in še najmanj tretje. Priznam, da sem imel svoje namene, kako ga bom prepričal, da me kliče »Papači« ali »Papan«, da bi ta avstro-ogrska buržujska komponenta mogoče v otroku vzbudila podobne glasbene vzgibe kot v malem Bogoljubu Mozartu. Z »batjuško« se nisem trudil. Saj bi bilo priročno, da bi me otrok sredi mrzle zime zalagal s čajem iz samovara, a nočem, da bi se hkrati čutil dolžnega skakati v ledeno vodo Kaspijskega jezera, da bi svojemu batjuški dostavil svež belugin kaviar.
Ne, otrok je očitno kar sam razbral poglavitne očetove osebnostne poteze in ga poimenoval v skladu z njimi. Kadar ga je namreč kdo v družbi vprašal: »Kdo je pa oči?«, je radostno uperil kazalec vame, iz dvanajsternika pa se mu je izvil grlen polglasnik, za kakršnega so jezikoslovci menili, da je preminil vred s poslednjimi neandertalci. Zvok, kakršen običajno spremlja težavno polnjenje plenice, le da nekajkrat potenciran. Hvala, sinko.
Navsezadnje sem sicer le prišel do lastne dvozložnice. Imperialne želje so se mi uresničile le delno. Namesto papačija sem postal »Dadi« po otrokovi najljubši fiktivni očetovski figuri, očku Pujsu oziroma Daddy Pigu, kakor ga pozna iz angleških izvirnikov, ki jih gledamo v pomanjkanju kakovostne sinhronizacije. Kaj mi potemtakem preostane drugega, kakor da vsakič, kadar me pokliče, veselo zakrulim.
(Objavljeno v reviji Lisa)