Pravi zaključek
Znašel sem se v precepu. Kaj storiti po zadnjem delu Pravega detektiva. Vleči naprej stališče, ki sem ga zagovarjal prejšnji teden, da bo serija zavzemala eno od vrhnjih mest letošnje televizijske produkcije? Ali pa skočiti na pizdakarski voz negodovanja tistega dela gledalstva, ki so v zadnjem delu očitno pričakovali michaelbayevsko razturancijo, med katero bosta z eno samo mačeto in žepnim revolverjem poklala celotno hudodelsko verigo, ali pa trideset nepričakovanih zasukov na minuto, v katerih bi vse povedano parkrat postavili na glavo? Verjamem, da je ljudem s takimi pričakovanji, konec Pravega detektiva deloval antiklimatično. Po vsem, kar sta prestala, sta razkrinkala zgolj človeka, ki je sicer bil vpleten v večino primerov izginulih otrok, ki so jih zlorabljali in ubijali, a je bil zgolj nepomembna riba v večji sliki. Vsi vplivneži, povezani s kultom, so se zaradi položajev in moči, ki jo premorejo, izognili pregonu ter dosegli, da se preiskava ni nadaljevala.
A finale si moramo ogledati skozi prizmo zaključnega dialoga nadaljevanke. Če parafraziram: »Marty, v tisti sobi sem vsako noč strmel skozi okno in razmišljal … samo ena zgodba je. Najstarejša.« »Katera?« »Svetloba proti temi.« »No, vem, da nismo na Aljaski, toda zdi se mi, da ima tema občutno več ozemlja.« »Ja. Prav imaš. […] Veš, z narobnega vidika zreš na vse to o nebu.« »Kako misliš?« »No, nekoč je bila samo tema. Če vprašaš mene, svetloba zmaguje.« In to je njuna zgodba. V temo okrutnega kulta, ki je vladal področju, sta vnesla žarek ali dva dodatne svetlobe. Razrešila nekaj starih travm in preprečila nove ugrabitve. Seveda ne vseh, a Marty in Rust nista super junaka, ki bi lahko vsemogočno reševala primere. Še vedno sta vpeta v delovanje mrež in struktur, ki jim ne moreta priti do dna. V luči te perspektive nerazrešeni indici, nametani skozi nadaljevanko, postanejo logični. Recimo vprašanje, kaj je povod vedenja Martyjeve starejše hčerke? Je tudi sama bila priča obredom, v katerih mogoče sodeluje ded po materini strani, ali je to zgolj posledica izostalega očeta in klic po pozornosti? Tudi življenji obeh protagonistov sta boj med svetlobo in temo, a nista bleščeča viteza na belih žrebcih. Oba s seboj nosita temo, ki jo skušata prepresti s svetlobo, vendar s svojim vedenjem obenem ugašata druge vire luči.
Od slišanih se mi je še najbolj umestna od vseh kritik zdela znančeva, ki je bentil nad Rustovo transformacijo na koncu. Želel si je, da bi bil protagonist oseba z izdelano nihilistično filozofijo, a se je izkazalo, da je Rust nihilist očitno postal po hčerkini smrti, ko se mu je svet, ki ga je poznal do tedaj, sesedel sam vase, in je iskal zadoščenje v odsotnosti smisla.
(Objavljeno v reviji Stop)