Navidezna uravnoteženost
Neil deGrasse Tyson, ameriški ekvivalent britanskega televizijskega fizika doktorja Briana Coxa z več brki in manj razpetimi srajčnimi gumbi, se je te dni na televizijskih zaslonih podal na odisejado po času in prostoru v Vesolju, visokoločljivostnem poklonu Saganovi legendarni poljudni seriji z začetka osemdesetih. A na poti med galaksijami je na domačem pragu naletel na oviro, ki je bržda ni pričakoval. Po predvajanju prvega dela so ga namreč kot meteorski dež zasuli zagovorniki kreacionistične teorije, ki so se spuntali, da jim barabinski znanstvenik v svoji oddaji ni dal možnosti zagovarjati lastnega stališča, saj bo »sodeč po uvodni epizodi serija skušala zapakirati brezpogojno slepo vero v evolucijo kot znanstveno pismenost,« kar je najbrž najbolj nenamerno ironična ubeseditev katerekoli pritožbe v znanem vesolju.
Neil deGrasse Tyson jim seveda ni ostal dolžan in je v intervjuju za CNN povedal: »Ne pogovarjaš se z NASO o okrogli Zemlji, potem pa rečeš, naklonimo zdaj isto časa še zagovornikom ploščate Zemlje.« S tem je kratko in jedrnato strnil pogled na zmotno logiko navidezne uravnoteženosti, ki jo skušajo uveljavljati tudi v naših medijih. Vem, da se je o tem že pisalo, a mislim, da ne škodi ponavljati toliko časa, da se ne prime. Kot je dejal ameriški politik in sociolog Daniel Patrick Moynihan: »Imaš pravico do lastnega mnenja. Nimaš pa pravice do lastnih dejstev.« Nedavno sem se glasno zasmejal ob neki Dobri uri, v kateri je Boštjan Klun gostil astrologinjo in skeptika. Ko je slednji na vprašanje o vplivu lune na človeka podal fizikalne izračune primerjave gravitacijske sile lune in drugih ljudi ter predmetov, ki človeka obkrožajo, si je od astrologinje prislužil vehementen: »Kakšne predpostavke ste vzeli pri tem izračunu za to številko? Ker jaz sem šla to računat in mi je prišla zelo druga situacija ven.« Prav slišalo se je naprezanje skeptikovih obraznih mišic, ki so se trudile, da ne bi prhnil v glasen krohot.
In to ni osamljen primer. V osrednje informativne oddaje se vabi aktiviste in zagovornike teorij, ki svojih trditev ne morejo podkrepiti z dejstvi, a se jim vseeno namenja čas in pozornost, kar posledično pomeni izenačevanje njihovih mnenj z veljavnimi dejstvi. Citiranje obskurne spletne strani še ne pomeni, da se je trditev čudežno spremenila v fakt.
Od ene teorije zarote, ki dobiva naklonjeno medijsko obravnavo, do druge, mediji počasi gradijo vzporedni svet izkrivljenih resnic, ki ga določen delež ljudi jemlje za sveto. In ko jim ponudijo dejstva, so ti drugi tako ali tako plačanci tega ali onega lobija, ki si skuša podjarmiti svet. Kaj veš, mogoče smo pa ljudje resnično tako neumni, da so nam vse znanje morali v preteklosti prinesti nezemljani, kakor nas učijo na programu History channel. Škoda, da nas poleg vsega niso naučili še sposobnosti kritične presoje in logičnega razmišljanja.
(Objavljeno v reviji Stop)