Parametri parlamentarnega humorja
V petek se je dogodila uvodna seja novega sklica državnega zbora. Na tretjem programu javne televizije se je odvilo zaporedje bolj ali manj še bolj bizarnih dogodkov, od proceduralnih preigravanj, predsedniških rokovanj in poglobljenih Tofovih političnih analiz do shoda pred parlamentom, kjer sem ob vzklikih »Janša ni en sam, Janša smo mi vsi!" čakal, da se na oder povzpne kak širokohlačnež in odparafrazira Eminema z »Will the real Janez Janša please stand up?« Tviteraške, facebookaške, podčlankokomentatorske in tudi resnejše množice (medtem ko na Google+ govorimo zgolj o dveh osebah, se pravi o obeh slovenskih uporabnikih tega družabnega omrežja, ki bi mu pravzaprav lahko rekli družabna daljica) so znova povzele standardno mantro o primerjavi našega parlamenta in politike obče z Letečim cirkusom Montyja Pythona. A vsi do slednjega so se pri tem motili.
Edini primer Monty Pythonov, ki bi ga lahko apliciral na slovensko politiko, je črni vitez iz Svetega grala. Oklepljeni bojevnik, ki kljub izgubi vseh štirih udov nonšalantno zatrjuje, da je vse skupaj zgolj površinska rana in da je največ, kar prizna, izenačen izid spopada z Arturjem. To je popolna prispodoba naših politikov, ki si zatiskajo oči pred realnimi težavami, namesto da bi se spopadli z njimi. V svojem majhnem svetu ostajajo absolutni zmagovalci življenja. Tu pa se zadeva konča.
Če bi bila naša politika Monty Python, bi v parlamentu gledali docela drugačne prizore. Razjarjeni politik poslanskega kolega ne bi lopnil po glavi z zvitim časnikom, ampak bi ga po ritualnem plesu treščil s soško postrvjo, da bi ga odneslo čez Kongresni trg in bi telebnil v Ljubljanico. Vsakokratni mandatarski pretendent ne bi iskal parlamentarne večine, ampak ribo, medtem ko bi za govornico stal v slonji maski. Parlamentarna menza bi na koncu slehernega obeda (ki bi ga obvezno sestavljale jedi iz mesnega narezka) ponudila gratis metino čokoladico, tanko kot hostijo, največ denarja za obratovanje parlamenta pa ne bi šlo več za velikodušne svetovalne pogodbe, marveč za izplačila voditelju teve oddaje Izsiljevanje.
A tega na Šubičevi ne vidimo. Če hočemo potegniti humorno vzporednico z dogajanjem v stavbi državnega zbora, je za kaj takega precej bolj kot pythonovski absurd primeren t. i. cringe humor Rickyja Gervaisa. Humor, pri katerem se smejiš človeški nesposobnosti, precenjevanju lastnih sposobnosti in pomanjkanju osnovne dostojnosti. Liki te zabavajo, a obenem s svojimi dejanji vzbujajo odpor, gnus in mučne občutke. Po pravici lahko poveste, kolikokrat ste se našim politikom nasmejali iskreno kot skečem Letečega cirkusa, kolikokrat pa ste se jim sicer sprva nasmejali, nato pa vam je bilo zaradi njihovega abotnega abderitstva nerodno zanje, če ne celo kar sram namesto njih, kakršen je običajno odziv gledalcev na pisarniške eskapade Davida Brenta. Bi si upali staviti, katera vrsta smeha zmaga v tem dvoboju? Mojstri športnih stav priporočajo tip 2.
(Objavljeno v reviji Stop)