Satira na evropski ravni
Vse čestitke Bojanu Krajncu. Po letih ustvarjanja in urednikovanja satiričnih oddaj, temelječih na računalniških animacijah slovenskih politikov, ki jih sinhronizirajo izvrstni imitatorji, mu je končno uspelo priti v prime time. Nič več obskurnih terminov sredi noči, kakršnih je bil deležen Hri-bar. Če se spomnimo, so ga tedaj stalno pomikali v poznejše ure. Če bi se oddaja obdržala še nekaj mesecev dlje, bi se kmalu znašel že v jutranjem terminu. Nič več premetavanja Jebovelj v okviru Poldnevnika po različnih večernih programskih mestih. Njegovo najnovejšo stvaritev so predvajali v četrtek ob osmi uri zvečer. In namenili so mu poldrugo uro časa. Da sploh ne omenjamo izboljšane računalniške grafike poligonskih modelov. Kar naenkrat je na ravni animacije v Avatarju. Ne vem, od kod je RTV Slovenija vzela denar za proračun te oddaje, kajti podrobnost še tako majhnih detajlov, kot je lesket Mencingerjeve bele bradice in odsev svetlobe na pleši Iva Vajgla, je bila osupljiva. V Peterletovi prečki si opazil vsak las in Pličaničeva zagorela polt je realistično vpijala tople studijske reflektorje.
Podobe vseh nastopajočih politikov, voditeljev in celo občinstva so bile tako verne, da bi skorajda mislil, da gledaš dejansko predvolilno soočenje. Če bi imel izklopljen zvok. Kajti brž, ko si povečal glasnost in slišal besede, ki letijo iz ust prisotnih, si vedel, da gre zgolj za satirično norčevanje iz dejanskih politikov. Ustvarjalci so vseskozi hodili po tanki meji med političnimi izjavami in satiričnim pretiravanjem, ki ostaja v polju verjetnega. Ob besedah kandidatov smo se hahljali in si mislili, dobra, dobra, skorajda ste me potegnili, a v zanosu norčevanja so ustvarjalci naredili kapitalno napako. Peterletova izjava o ceni letalskih vozovnic jih je namreč izdala. Ponovimo. Nosilec združene liste NSi in SLS je dejal, da se je v prvem mandatu vozil v Adriinem ekonomskem, nominalno gledano drugem razredu. V drugem mandatu pa se vozi v prvem in s tem pomaga Adrii Airways zapolniti sedeže, ki bi drugače ostali prazni, saj mu to plača Evropski parlament in zakaj ne bi s tem pomagal Adrii.
Ljubi ustvarjalci politične satire. Ne imejte nas za norce. Ni možno, da politik evropskega formata ne bi vedel, da se plače evroposlancev črpajo iz proračunov in da je za navadno ljudstvo popolnoma brezpredmetno, kako pomagajo umirajočemu letalskemu prevozniku, ki ves svoj obstoj bazira na preplačanih cenah političnih letov v centre evropske moči. Naj ji namenjajo milijone evrov državne pomoči, ali pa jo umetno ohranjajo pri življenju s poslanskimi prvorazrednimi vozovnicami, smo v končnem izračunu donatorji davkoplačevalci. Dokaj pritlehno, da skušate politike prikazati kot naivneže, ki Bruselj vidijo kot tiskarno denarja, ki evroposlance plačuje s sveže natisnjenimi svežnji evrov.
Moram pa zaploskati zamisli za promocijo Karla Erjavca kot naslednika Ashtonove. Kanček spominja na Mladinino favoriziranje Janeza Drnovška proti Marku Bulcu leta 1989. Mogoče je po četrt stoletja spet prišel čas, da humor pomaga k izvolitvi oziroma imenovanju. Sam pa se nestrpno veselim naslednjih epizod satiričnih soočenj. Letos jih bo menda kar nekaj.
(Objavljeno v reviji Stop)