Relevantne brade
Največja glasbena bizarka minulega tedna, ki so nam jo ponudili na televizijskih ekranih, najbrž ni bil izbor pesmi Evrovizije, marveč Polnočni klub Poslušajmo slovensko, ki je sklenil dognati, čemu se da slovensko glasbo na radijskih valovih slišati pretežno zgolj v nočnih urah. Da bi prišli zadevi do dna, so glasbenemu uredniku Draganu Buliču in radijskemu magnatu Leu Oblaku s pomočjo Oddelka za iskanje relevantnih studijskih gostov RTV Slovenija nasproti postavili Vilija Resnika in Giannija Rijavca. Človeka, ki je zadnji album izdal pred šestimi leti, in mirovnika, ki je z Big Beni prepeval komade, ki so besedilna podstat trenutnega slovenskega turbo pofla, obenem pa je povod za enega najbolj dvoumnih novičarskih naslovov letošnjega leta (Gianni Rijavec se je srečal s papežem Frančiškom in mu podaril Dečka miru). Kot bi debatirali, zakaj mladi ne berejo slovenskih avtorjev, pa bi v studio s pomočjo spiritualističnega medija priklicali duha Jovana Vesela Koseskega, ki bi v kamere besno brizgal sluzasto ektoplazmo, kako ga nočejo uvrščati v bralne načrte, knjižničarke pa ne izpostavljajo njegovih pesmi. A če bi povabili koga od sodobnejših in progresivnejših glasbenikov, bi najbrž obstajala nevarnost, da bi po nekaj minutah pogovora zadrnjohal zaradi monotonega klavirjenja v ozadju.
Zato pa številnim ni dala spati zmagovalka letošnje Evrovizije, Avstrijka Conchita Wurst, ki je še pred finalom razburjala dežurne dušebrižnike raznih držav, recimo Rusije, ki je grozila, da njenega nastopa ne bodo prenašali, obenem pa prikladno pozabila, da so sami pred leti na taisto tekmovanje poslali hlinjeni lezbični duet t.A.T.u. A ker sta dečvi delovali nedolžno najstniško, nihče ni imel težav z njunim poljubljanjem na odru. Ob mešanici ženstvenih gibov in gostega obraznega dlačevja je kri zavrela tudi vrsti klenih možakarjev, ki so ob zmagi bradate Conchite družno zarohneli po družabnih omrežjih in komentarjih pod spletnimi članki, kako njena zmaga pomeni konec omikane kulture, kako nas bodo zaradi nje čez dva tedna preplavila barbarska plemena, od zahodne civilizacije pa bodo ostali le kupčki smodečega se pepela, ob katerih bi Kosovelova Ekstaza smrti zvenela kot vedra poskočnica, ki jo naročiš očetu za abrahamsko radijsko čestitko. Največja ironija celotne situacije pa je, da so čez Conchito najbolj glasno bentili prav ljudje, ki se krohotaje držijo za vampe in mastno ploskajo, ko v ženske oblečeni narodnozabavni vicmoherji kvantajo po odrih gasilskih veselic.
Kaj pa slovenska skladba? Pristali smo na predzadnjem mestu, za kar lahko krivimo predvsem Hrvaško, Bosno in Hercegovino ter Srbijo, ker so se faloti umaknili iz letošnjega tekmovanja in nas tako prikrajšali za tri zajetne kupčke točk, podeljenih v duhu dobrososedskih odnosov. Počakajte na parlamentarne volitve, pa poglejmo, katera stranka bo nabirala politične točke s tem argumentom.
(Objavljeno v reviji Stop)