Kraljevsko slovo
“Ser Garlan je odrinil Tyriona in pričel tolči Joffreyja po hrbtu. Ser Osmund Kettleblack mu je raztrgal ovratnik. Iz dečkovega grla se je izvilo strašljivo visoko ječanje, kakor bi nekdo skušal skozi trs posesati reko; nato je potihnilo, kar je bilo še grozljivejše. […] Joffrey se je začel grabiti za grlo, nohti so mu v meso praskali krvave brazde. Pod kožo je imel mišice napete trdno kot kamen. […] Ser Meryn je kralju razklenil usta in mu v grlo zatlačil žlico. Joffrey je suho zagolčal, ko je poskušal spregovoriti. Oči so mu od groze belo nabrekale in dvignil je roko ... se stegoval proti stricu ali kazal nanj ... Me roti odpuščanja ali misli, da ga lahko rešim? ‘Neeee,’ je naricala Cersei. ‘Oče pomagaj, naj mu nekdo pomaga, sin moj, sin moj ...’”
Tako je George R. R. Martin skozi Tyrionove oči opisal poslednje trenutke kralja Joffreyja Prvega Baratheona, dejansko kralja Joffreyja Prvega Lannisterja Istorodbinskega. Štirinajst let po izidu knjige Vihra mečev, v kateri se nahaja dotični odlomek, je kraljevska smrt zaživela tudi na malih ekranih v HBO-jevi ekranizaciji. Če je bila rdeča svatba tik pred koncem tretje sezone trenutek popolnega obupa, je s smrt arogantnega in sadističnega mladega kralja prinesla vsaj kanček zadoščenja in upanja, da se v Igri prestolov kdaj kaka slaba stvar zgodi tudi podležem.
V fiktivnem svetu Zahodnjega, kjer ni prostora za izrazito enoznačne like, kakršnih smo vajeni iz klišejskih fantazijskih pripovedi, ampak vsakdo v sebi skriva tako odtenke bele kot črne, ki se prepletajo v sivine različnih intenzivnosti, je bil kralj Joffrey še najbližje utelešenju popolnega zla in s tem antipod naivno častnemu Nedu Starku, ki je prav po Joffovi odredbi izgubil glavo. In to zlo, mestoma benigno, mestoma bolestno, je Jack Gleeson odigral izvrstno. Mladenič, ki razmišlja, da bi po koncu svojega agnžmaja v Igri prestolov obesil igralstvo na klin in se v miru posvetil študiju, je že kot razvajen smrkavec v prvi sezoni nakazal poteze, ki so se izkristalizirale v enega najbolj osovraženih televizijskih likov zadnjega obdobja. Trmoglava zaverovanost v svoj prav, arogantna vzvišenost nad drugimi in predvsem odsotnost vsaj pičle sposobnosti empatije, združeno z uživanjem v trpljenju in nemoči drugih so pripomogli, da se je po spletu razširil val posnetkov, ki za razliko od tistih ob ogledu rdeče svatbe ne prikazujejo solz in nejevere, temveč radostne vzklike in nasmehe. A zadoščenje zna biti kratkotrajno. Četudi smo se znebili osovraženega kralja, pota gledalcem ljubih likov zato ne bodo nič lažja. Nekateri se bodo prav zaradi tega znašli v še hujših škripcih.
Joffreyja bo na prestolu najbolj osovraženega lika najbrž nadomestil Ramsay Sneg. Iwan Rheon je od vpeljave njegovega lika v tretji sezoni dokazal, da zna tudi on odlično upodobiti psihopatskega sadista. A Ramsayeva dejanja ne nosijo tako širokih in daljnosežnih posledic, kot so jih Joffova. Ramsay ostaja v ozkem krogu svojega gradu in okolice, medtem ko je Joffrey vplival na celotno kraljestvo. Krotki Tommen, ki bo zasedel prestol za njim, dedku Tywinu in materi Cersei resda ne bo povzročal toliko sivih las kot njegov starejši brat, a bo najbrž ostal le lutka v rokah kraljice regentke in njegova vloga ne bo toliko izpostavljena.
(Objavljeno v reviji Stop)