Maskina freska
Nesrečnemu dokumentarcu Maska demokracije niso hoteli ponuditi prostora na nobeni od slovenskih televizij, tako da se je moral na pot med vedoželjno ljudstvo odpraviti s pomočjo kinematografov. Kar vemo. Ne vemo pa, koliko gledalcev je dejansko dosegel, saj v Koloseju nočejo izdati podatka o številu prodanih vstopnic. Sodeč po zapisih v slovenskem dnevnem časopisju, ki obravnavajo dotično filmsko tvorbo, caplja celo za Rabljevo fresko, biserom slovenske produkcije srhljivk, za katero še dandanašnji nočem verjeti, da je pripolzela izpod prstov istega scenarista, ki mi je kot mulcu buril pustolovsko žilico s Čisto pravim gusarjem. Mimogrede, Rabljeva freska ima na IMDB oceno 2,4/10, ki si jo je prislužila z ocenami enajstih ljudi. Kar pomeni, da je eden od vseh ljudi, ki so si ta film ogledali, glasoval dvakrat.
Če so avtorji dokumentarca želeli spraviti svoj izdelek med čim širšo množico, bi jim lahko kdo mogoče prijazno pojasnil, da kinematografi že nekaj let niso primarna pot filmov do gledalcev, ampak da se je s pojavom širokopasovnih internetnih poti zgodil fenomen, ki se mu reče spletno piratstvo. Ljudje snemajo filme s spleta in jih gledajo doma. Pa sem pomislil, da mogoče vseeno poznajo to možnost. Da so film dali v kino dvorane samo zaradi reklame, obenem pa so ga vrgli še na piratske strani, da si ga ljudje lahko pretočijo. In sem si naredil račun na eni od najbolj prometnih slovenskih strani, ki se ubadajo s torrenti, pričakujoče vtipkal naslov filma v okvirček za iskanje, pritisnil enter in napeto čakal, kaj mi bo izvrgel iskalnik. Bo to Maska demokracije 2014 MultiSubs BluRay 1080p x264 SPARKS.mkv ali zgolj Maska demokracije 2014 CAM.avi? A ni bilo nič. Iskalnik filma sicer ni našel, sem pa izvedel, da na spletni strani kljub kršenju določenih zakonov o avtorskih pravicah spoštujejo zakonodajo o prepovedanih drogah, saj so se pobahali, da pri njih »ni zadetkov«. Nato je sledil preblisk. Film je posnet v angleščini. Mogoče bi ga moral iskati po angleškem naslovu. Zopet samo sporočilo, da se nihče ne peča z marihuano. A upanje umre zadnje. Znabiti se je nalagalec zatipkal pri naslovu. Poskusimo samo s ključno besedo maska. Končno uspeh. A jalov. Prvi zadetek Maska rdeče smrti je sicer zvenel, kot bi lahko bil alternativni naslov dokumentarca – pomislil sem, da so si za splet privoščili malce udarnejši naslov – a je bil zgolj zgodba o nekem evropskem princu in kugi. Sledili sta dve različici Maske z Jimom Carreyjem, Zorrova maska iz leta 1998 in za konec še ena srhljivka, pesem Maska Sanje Grohar.
Filma ni bilo najti nikjer. Tako kot se ne da nikjer najti piratske kopije Rabljeve freske. No, Rabljeve freske se ne da najti niti na legalni kopiji. Na DVD-ju ni izšla nikoli, obvezno kopijo v arhivu AGRFT pa bojda hranijo v posebni hlajeni komori, ki jo odprejo samo takrat, ko kakšen od študentov režije pade letnik. Takrat mu jo pokažejo v poduk, kaj lahko posname, če ne bo bolj vestno študiral.
P. S.: Ko sem na spletu iskal kakšno sliko iz Rabljeve freske, s katero bi opremil beležko, nisem našel nobene. Mi je pa Google v šesti vrsti rezultatov slikovnega iskanja za besedno zvezo rabljeva freska ponudil fotografijo iz napovednika za Masko demokracije. In Google se nikdar ne moti.
P. P. S.: Pričujočo beležko sem za objavo v sredo pisal v ponedeljek, v torek pa se je Maska demokracije znašla na You tube in s tem sesula moje analitične napore. Mislim, da sem žrtev zarote
(Objavljeno v reviji Stop)