Božanski piknik

Na planoti vrh gore je v soju poletnega sonca stala ogromna ovalna miza, prekrita z izrezbarjenim vitičastim okrasjem. Balvanasti sedeži, razporejeni okrog nje, so samevali. Na skrajnem robu visokogorske planjave je ždela jata vran, trgajoč meso s kozjega kadavra. Razcefrana kozlovina je jadrno izginjala v pogoltnih kljunih črnih ptic, ko se je slepeče zabliskalo in zagrmelo tako močno, da se je zemlja stresla kot preplašen ajd, če bi ajdi poznali strah. Tako raje recimo, da je zadrhtela kot mrzličen ajd, če bi bili velikani podložni bolestim, pod katerimi so klecali ljudje. Tako da raje prenehajmo z neustreznimi primerami in zapišimo zgolj, da je bilo tresenje dovolj silno, da so vrane prhutaje zapustile komaj do polovice objedeno truplo kozla, z rogovjem zapletenim v ščavjasto grmovje. Iz oblaka dima, ki se je vil na mestu, kjer je v goro udaril blisk, se je pojavil Perun. Stopil je h kotlastemu žaru in tlesknil. Izpod prstov mu je šinila benigna strela in zanetila oglje pod kovinsko mrežo. To je nemudoma zažarelo s polno močjo in Perun je vdihnil polna pljuča bukovega dima. Pustil je sivim kodrcem, da mu napolnijo vse mešičke, nato pa je dim izdihnil skozi nos, da se je ta dvignil nad planoto v koncentričnih krogih in obstal nad njo kot prgišče ugaslih obstretov. Znak je bil dan, sporočilo poslano. Kresni piknik se začenja. Segel je v malho, ki mu je visela čez ramo, in iz nje v nasprotju z vsemi zakoni fizike, za katere je bogovom tako ali tako kaj malo mar, potegnil ogromnega črnega vola. Vrgel ga je na razbeljeno rešetko žara, da je zacvrčalo in se je koža nemudoma še bolj črno zasmodila. (Vem, da se vola ne peče tako, da ga položiš na žar, temveč da ga vrtiš na ražnju, ampak bogovi počnejo reči, kakor se jim zljubi. op. a.) Nato je bolj v sozvočju s fizikalnimi pravili iz malhe vzel vrč medice, se zleknil ob enega od sedežnih balvanov, krepko nagnil in čakal.

Prvi je prišel Triglav. Leva od glav je že prijetno zaudarjala po kiselkastem vinu. Peruna to ni presenetilo. Levo Triglavovo obličje – Pij – je bil razvpita pijandura, ki se ni streznil že nekaj stoletij. Na srečo je vsaka glava imela svoj metabolizem, tako da pijanost leve ni imela vpliva na bistro razmišljanje srednje in desne glave. Slednja – Pankracij po imenu – je bila zdravljen alkoholik, trezna že ducat ducatov let in nikdar ni zamudila priložnosti, da ne bi pela levit svoji sestri na drugem koncu ramen. Ta ji ni ostajala dolžna in ji je v odgovor bentila, naj se ne obnaša kot njena mati in da jo lepo prosi, naj si iztakne tisti kol iz riti, ki je tehnično gledano tudi njena, tako da pije predvsem zato, da ga ne čuti. Srednja glava – Polde – je bila kolateralna žrtev neprenehnega spora krajnih betic. Zaradi neusahljivega pričkanja so jo mučile migrene in si načrtno ni čistila ušesnega masla, da so litanije in kvante donele zadušeno in oddaljeno. Z izrazom svetobolja, ki ga ne premore konvencija romantičnih pesnikov, je Polde zavil z očmi od leve proti desni soglavi, nato pa prikimal Perunu v pozdrav. »Drugih še ni?«

»Prvi si,« je odvrnil Perun. »Oziroma, ste. Nikoli se ne navadim, ali naj te nagovarjam v ednini ali množini.«

»Kar v ednini,« je odgovoril Polde. »Pij in Pankracij sta tako zatopljena v medsebojni špetir, da zunanji svet zanju ne obstaja.«

»Kaj neee?« je tedaj pijano zategnil Pij. »Dokler so v zunanjem svetu medica, ol in vino, se še kako dobro zavedam njegove ezgist…, egisten…, eksisnen…, bleh, njegovega obstoja. In trenutno zaznavam, da zunanji svet vsebuje vrč medice v tvojih rokah. Daj požirek, Gromovnik stari.«

»Da mu ne bi,« je zapretil Pankracij, »sicer ti dam petprstno zel poduhati, pa me prav malo briga, če si vrhovni bog ali ne.«

»Če nočeš, da mu dam pijačo, se umakni v senco,« se je zakrohotal Perun.

»Senco?« se je začudil Pankracij in pogledal soglavi.

»Ne štekam,« je rekel Polde.

»Tudi jaz ne,« se je spahnilo Piju.

»Ammm, cikal sem na tisti stari vremenski pregovor, ki se glasi: če Pankraca sonce peče, sladko vince v klet priteče.«

Perun je želel nadaljevati, a je njegove besede preglasil topot kopit. Na belem jahancu je po nebu na gorsko planoto prijezdil Svetovid na belem konju, za njim pa so na mogočnih živalskih plečih sedele štiri rusalke in se glasno hihitale. Svetovid je skočil s konja in pozdravil sobogova. »Dober dan.« Nato se je obrnil za devetdeset stopinj v desno in z drugim obličjem na glavi storil isto. To je ponovil še dvakrat, nazadnje pa se je le še zasukal, da je znova gledal v Peruna s prednjim od štirih obrazov, ki so tvorili njegovo glavo. »Upam, da ne zamerite, če sem si pripeljal spremljevalke,« je pokazal na četvero vodnih vil, ki so oblečene v koprenaste tančice soncu nastavljale bledikavo kožo, kot da se ne bi zavedale nevarnosti sončnih opeklin. Kar se tudi niso, saj za razliko od gozdnih vil, ki so za zaščito pred soncem uporabljale nemočne pastirčke, ki so jih pokrivali z vejevjem, njihova bleda polt zaradi vodne emulzije, ki se je bisernato lesketala v dnevni svetlobi, ni mogla pordeti. »Pokličite me, ko bo vol pečen,« je rekel, se umaknil malce proč in se z vsakim obličjem začel temeljito poljubljati s po eno od rusalk na način, ki se ga bo čez stoletja prijelo ime francoski.

»Si je tisti štiriksihtni prasec spet pripeljal nevedne vile, ki padajo na njegovega belega konja?« je vprašala Vesna, ki se je udejanila izmed zelenih listov grmovja na robu planote in po nesreči z boso nogo stopila v kozlovsko mrhovino. Skremžila se je in se pretvarjala, da se ni zgodilo nič posebnega, medtem ko je iz grma pognal brst, se ji ovil okrog noge in z nje obrisal krvav madež.

»Kaj, si še vedno ne moreš odpustiti, da si tudi sama padla na iste limanice?« se je zakrohotala Morana, ki se je izluščila iz sence kozjega kadavra.

»Kva je, babe, a se bosta pričkale al me bosta raj kušnle?« se je zarežal Radegost, ki je nenadoma sedel za mizo z bokalom medice v rokah.

Perun se je nasmehnil in stopil k volu. Kresni piknik se je lepo razvijal. Bogovi so srborita in glasna druščina, tako da je vse potekalo po pričakovanjih. Z bodalom je zarezal v vola in popihal kos rdečega mesa, ki mu je ostal med prsti. Zasadil je zobe vanj in z užitkom zacmokotal, ko so se mu sokovi pocedili po ustni votlini in po bradi. »Vol je nared!« je zavpil. Pomignil je Radegostu, ki je s svojo sulico zarezal pečeno živali čez trebuh, da so se iz nje vsule klobase, s katerimi je Perun nadeval volov vamp. Padle so na rešetko žara in zacvrčale. Bogovi so se zgnetli k ražnju, kjer je Perun s kleščami nalagal meso na pladnje.

»Tale klobasa je pa en mal čudna,« je rekel Radegost, ko mu je Perun podal njegovo porcijo. »Dolga je, pa na konc ma pet klobasc. Skor kt roka zgleda.«

»Kar tudi je,« se je razlegel hladen glas.

»Veles?« je dahnil Perun. Kresni piknik je bil edini dan v letu, ko sta s svojim smrtnim sovragom sklenila premirje in si namenila prgišče ne preveč prijaznih besed.

»Jaz, ja,« se je zasmejal Veles. »Pa ni samo roka. Celega človeka boste našli razkosanega med klobasami. Žgalna daritev meni je bil. Škoda, da bi šel v nič.«

Nekaj grižljajev, glasnih cmokljajev in zadovoljnih riganj kasneje se je zbrana božanska druščina enoglasno strinjala, da bi bilo res škoda, da bi šel v nič. In prvič po ducatu ducatov let sta bila soglasna tudi Pij in Pankracij.

(Objavljeno v reviji Joker)