MODRO NEBO

Francis si je s hrbtno stranjo dlani obrisal kri z oči. Umaknil se je za vogal in se potipal po čelu. Na srečo ni šlo za resnejšo poškodbo. Prebita arkada, nič globljega. Stisnil je puško (v rokah) in zobe (v ustih), kar je več, kot bi lahko trdil za policista, ki mu je razbil arkado. Če bi hotel stisniti vse zobe, bi jih nekaj moral pobrati s kopita Francisove puške. A glede na to, da je trenutno negibno ležal na tleh in z mešanico krvi in sline pišmeuhovsko uničeval gosto tkano perzijsko preprogo, bržda ni imel takšnih namenov.

Globoko je vdihnil. Komaj je verjel, da jim je uspelo v tako kratkem času. Zdelo se je, da še včeraj večina ljudi ni verjela, da so bele sledi na nebu kemično zapraševanje človeštva, ki ga izvajajo iluminati. A počasi so ljudje spregledali medijske laži vladajoče elite. Najprej propaganda na spletu. Nato gverilske akcije. Množične eksplozije bomb na letalih. Kolateralna škoda je segala do neba (čeprav je – tehnično gledano – padala z njega), a to je bil edini način, da so vsem podložnim pilotom vcepili strah v kosti. Kmalu ni bilo nikogar več, ki bi si upal pilotirati zračno plovilo s kemičnim tovorom v cisternah. Najsi so se še tako trudili s poostrenimi varnostnimi ukrepi, vselej se je med letališkim osebjem našel kdo, ki je podpiral namene upora. Pa tudi ljudi, ki so želeli potovati z letali, je bilo vse manj. Udarili so jih tako po zlih zastrupljevalskih namenih kot po žepu, kjer jih je bržda bolelo še bolj. Zapraševanje neba se je zlagoma, a vztrajno manjšalo in raven aluminija v ozračju je padla. Skozi okno je videl svetle sončne žarke, ki so se bleščali s sinjega neba.Samo še ta hodnik. Hodnik in skozi vrata konec njega, pa bodo tam. V osrčju zla. V kabinetu, iz katerega so prihajali resnični ukazi, ki so vrteli kolesje sveta. Globoko je pogoltnil slino, dvignil puško pred obraz in zavpil: »Gremo! Napad!«

Skupaj z drugimi uporniki je planil proti vratom, ki so se odprla, iz njih pa so planili še poslednji branilci vladajoče kaste, smrtonosna častna garda. Do zob (tudi pri njih za zdaj še v ustih) oboroženi in v težkih, črnih neprebojnih jopičih s čeladami na glavah. Ti niso bili kot drugi, niso bili kot tisti poslednji policisti, ki so se jim še udinjali in so jih uporniki ravnokar opazili. Skozi neprebojne vizirje čelad so v Francisa in druge srepele ozke oči, preklane z navpičnimi zenicami. Zaradi motnega materiala vizirjev so se luske zabrisale v nezdravo zelenkasto kožo, a razcepljeni jeziki, ki so jim švigali iz ust, niso puščali nobenega dvoma. Elitna straža pindarja in drugih dvanajstih glav vladajočih družin iluminatijev, ki so trepetali v svojem štabu, niso bili ljudje, ampak humanoidni plazilci, nezemeljski reptili, tako kakor bitja, ki so jih varovali.

Francis se je nagonsko prevalil po tleh, nameril in ustrelil. Znova se je pognal v zaklon v enega od stranskih hodnikov in zajel sapo. Mimo njega je pritekel najhitrejši gardist, ki očitno ni opazil, da se je Francis potuhnil v prečni hodnik. Dobro merjen strel v tilnik, pod čelado, kjer zaščita ni bila najmočnejša, je prelil hladno kri. Gardistom ob prvem padlem ni padlo srce v hlače, a napadalcem je reptilova smrt dal zagon. Francis je globoko vdihnil in se pognal v sredo spopada. Zgrabil je prvega kuščarja, ki mu je prišel pod roke, in ga s kolenom z vso silo sunil v kloako. Reptil se je ječe sesedel. V prosti Francisovi roki se je zalesketalo rezilo noža in klečečemu kuščarju prerezalo vrat.

Svet se je zameglil. V kakofoniji krikov, strelov in udarcev, grgranja in kričanja, se je skupaj s soborci prebijal proti vratom. Utirali so si pot skozi gardiste, včasih tudi dobesedno, saj je Jim, eden najzvestejših Francisovih pribočnikov, spretno vihtel mačeto. Kmalu so vdrli v razkošno opremljen prostor, po katerem je živčno stopalo trinajst nečloveških bitij.

»Ne! Ne! Ni vam jasno, kaj počenjate! Prekličite vse dejavnosti!« je zavpil humanoidni reptil, ogrnjen v škrlat, ko so planili skozi vrata.

Francis se je pognal k njemu. »S teboj je konec, Roči!« cev puške mu je zaril v usta, da je začutil, kako konica orožja praska po njegovem nebu. Z gnusom je opazoval kuščarski ksiht, ki se je kremžil od strahu. Drugje po prostoru so njegovi soborci vklepali preostale kuščarje.

»Gggghhhhhhneeee! Gggggghhhhneee!« je momljal s cevjo v ustih.

»Zmoli očenašek ali dva, ali karkoli pač v trenutkih šibkosti žebrate vi plazilci. Imate velikega kuščarja na nebu?«

»Francis, ne nori. Soditi jim moramo,« ga je Jim zgrabil za zapestje. Skušal se mu je iztrgati, a primež je bil trden kot njihova odločenost, da rešijo svet pred globalno zaroto. »Brez njihovih priznanj smo samo militantni gorečneži, ki so se spravili nad bogatune. Namesto revolucije za odrešitev celotnega človeštva postanemo ekonomska revolucija. Ali razredna. Kakor ti ljubo. Pred ljudi jih moramo pripeljati žive!«

»Prav imaš,« je pritrdil Francis. Sunkovito je potegnil puško k sebi, da je cev zapustila reptilova usta, z njo vred pa še trije zobje. S studom mu je pljunil v obraz, da se je slina pocedila po luskastem licu.

»Ne veste, kaj počnete,« je s krvavimi usti sopel plazilec v škrlatu. »Izpustite nas, preden bo prepozno.«

»Neverjetno,« se je zarežal Francis. »Razkrinkali smo vas, uničili smo vaše zapraševalske eskadrilje, ostala vas je le še peščica, vi pa še kar grozite. Vsemogočni pindar! Kaj že pomeni ta naziv? Pinnacle of the draco. Zmajev penis. Tega nikdar nisem dodobra razumel. Nam s svojimi kloakami tako zavidate penise, da si kljub navidezni nadvladi želite teh priveskov? Se v družbi ljudi počutite prikrajšane?«

»Ne razumeš …« je znova začel pindar, ko ga je prekinila skeleča Francisova klofuta.

»Pindar! Zmajev kurac! Pa kaj še! Navaden mlahav bingelj si!«

»Če tako rečeš,« ga je pobešene glave motril spod čela. »Kar še vedno ne pomeni, da nimam prav. Kako misliš, da bo človeštvo gledalo na vas, ko se zave, da ste mu napravili medvedjo uslugo?«

»Če je medved simbol živali, ki s svojimi čekani raztrga kuščarja, potem bi lahko dejal, da gre za medvedjo uslugo. Sicer ne. Kaj blebetaš?«

»Bojim se, da boš izvedel še prekmalu.«

Od zunaj se je razlegel hrušč pogonskih motorjev. Nebo, ki se je v preteklih mesecih po dolgih letih kuščarskega zapraševanja ponovno sinje svetlikalo, so prekrile težke sence. Iz stratosfere so se spuščale težke vesoljske ladje, neprivlačne klade motne kovine. Preteče so brnele in obvisele v zraku. Francis je planil na balkon in si jih nejeverno ogledal.

»Okrepitve, kaj?« je zavpil v sobo. »Hočete nas dokončno podjarmiti.«

»Kakšna naivna preproščina,« je odvrnil pindar. Prerinil se je mimo oboroženih upornikov, ki ga nista skušala ustaviti. Kljub izmaličenemu obrazu in ponižanju je še vedno izžareval avtoriteto. Stopil je k Francisu in uperil prst v nebo. »Ne sanja se ti, kdo so to, kajne? Niti trohice pojma nimaš.«

»No, mislil sem, da so vaši zavezniki …« je prvič negotovo zazvenel vodja upornikov.

»Zavezniki? Jih pa pihneš. To so naši stari sovražniki, dentaki. Rasa vesoljskih plenilcev, ki nas je pregnala z našega rodnega planeta.« V navpičnih zenicah se mu je zasvetlikal strah. Opazen in neprimerljiv z rahlo plašnostjo ob soočenju z napadom upornikov. »Le peščica se nas je rešila. Pobegnili smo skozi črvino in upali, da smo jim ušli za vselej. Naselili smo se med vami, tedaj še bolj človečnjaki kot ljudmi, in vam pomagali, da ste se razvili v to, kar ste danes. Kar je očitno bilo seme naše pogube.« Čez ograjo balkona je pljunil kri in nadaljeval. »Potem pa smo pred časom zaznali njihove signale. Bližali so se in očitno iskali nove planete, ki bi jih zavojevali. Edini način za obrambo je bilo povečanje deleža aluminija v atmosferi. Zanje je škodljiv, in ker imajo medplanetarni napadalci običajno več zdrave pameti kot vesoljci v filmih z Melom Gibsonom, smo upali, da se jih bomo tako rešili.«

»Čakaj malo,« ga je prekinil Francis. Moral je skoraj kričati, saj je bilo brnenje iz vesoljskih ladij vse nadležejše. Preglasilo je kričanje ljudi z ulic. »Aluminij torej ni bil namenjen zastrupljanju ljudi?«

»Vaša naivnost me včasih res preseneča. Bi si mislil, da smo vas bolje genetsko dodelali. Na površje planeta ste s prometom in industrijo posuli več težkih kovin, kot bi jih mi v sto letih zapraševanja. Pomembni so vrhnji sloji ozračja. Ti bi nas rešili pred dentaki.«

»Hja,« je zavzdihnil Francis. »Tehnično gledano smo ljudje zgolj zamenjali eno obliko suženjstva za drugo. Nam je sploh lahko slabše kot zdaj?«

»Suženjstva? Dentaki ne potrebujejo sužnjev. Dentaki potrebujejo biomaso. Kaj jim bodo …«

Pindarjev stavek je odsekal slepeč blisk energije. Zdelo se je, kot bi ladje hkrati sprostile moč tisočerih sonc. Ko so žarki ugasnili, na Zemlji ni bilo več nikogar, ki bi slišal brnenje spuščajočih se plovil.

(Objavljeno v reviji Joker)

 

 

 

 

 

 

 

 

Četrti modrec

Kadar je pak Iesus bil rojen v'Betlehemi, v'Iudouſki desheli, v'zhaſſu Erodesha Krajla: Pole, tedaj ſo priſhli ſhterie Modri od Iutrove deshele v'Ierusalem,

inu ſo djali: Kej je ta vnuvizh rojeni Iudouſki Krajl? My ſmo njegovo Svésdo vidili v'Iutrovi desheli, inu ſmo priſhli njega molit.

Kadar je letu Erodeſh Krajl ſliſhal, ſe je vſtraſhil, on, inu shnym red vſa Ierusalem.

Inu je puſtil vkup poklizati vſe Viſhefarje inu Piſſarje mej folkom, inu je nje isvpraſhoval, tim ſhterim Modrim je pak rekal, nai ſi od trudniga Pota odpozhijejo, de bo shé ſam uſe porihtal.

Kadar je pak Erodesh uſe isvedel, je te Modre ſkrivaje poklizal, inu je ſkèrbnu is nyh isvpraſhoval, kadaj bi ſe ta Svésda bila pèrkasala.

Inu je nje poſlal v'Betlehem, inu je rekal: Pojdite tjakaj, inu ſkèrbnu vpraſhajte po tém Ditetu, inu kadar je najdete, taku meni ſpet povéjte, de jeſt tudi pridem inu je molim.

Kadar ſo ony vshe tiga Krajla bily saſliſhali, ſo ſhli tjakaj. Inu pole, ta Svésda, katero ſe ony v'Iutrovi desheli vidili, je pred nymi ſhla tjakaj, dokler je priſhla inu osgoraj obſtala, ker je tu Déte bilu.

Kadar ſo ony to Svésdo v'gledali, ſo ſe ſilnu obeſſelili, inu ſo ſvoje Darove priſhtimat ſe namenli. Tedai je ta zhetrti isgruntal, de ſe mu je Shacel rastrgal, inu ena velika Lukna noter sija.

Kadar ſo pak drugi trije Modri to opasili, ſo nemarnesha v'Rit bérznili, inu ga ſtran napodli.

Inu je najſtarejſhi rekal: Naibérsh ſy ga ſnozhi ſpet shingal, inu ti je tu Ierusalemsku Vinze v'Glavu ſtopilo, inu niſſi merkal, koder ſvoio Zulo odlagaſh.

Fei te bodi, de ſe tim zemilſkim Radoſſtim ne znaſh upret inu ſkuſhnjau premagat. Prek ko ta svoj Dar de naideſh, nam ne hodi nasai.

Inu ſo ta oſtali trije ſhli v'to Hiſho, inu ſo naſhli tu Ditece s'Mario, njegovo Materio, inu ſo doli padli, inu ſo je molili. Inu ſo odpèrli ſvoje Shace, inu ſo njemu darovali Slatu, Veroh inu Myrro.

- Del drugega poglavja Evangelija po Mateju, poskusni natisk Dalmatinove biblije

 

… četrti [modrec iz Jutrovega] pa ni bil pozoren in je svoj dar izgubil. Kaj naj bi ta dar bil, ni povsem znano, kot okoli vsake mistične legende, pa se je tudi okoli te napletlo več teorij. Po eni izmed njih, naj bi četrti modrec novorojenemu prinesel Mojzesovo palico, ki je med izgnanstvom judovskega naroda ostala v Babilonu. Druga zopet pravi, da naj bi v luknjasti vreči modrec nosil veslo z Noetove barke. Sam se najbolj nagibam k verjetnosti tretje in v naših krogih najbolj razširjene teorije. Ta pravi, da je modri mož z vzhoda med pijančevanjem, ko so čakali na Heroda in podatke o novorojenem kralju, v lokalnem vinotoču izgubil zlat kelih. To sicer na prvi pogled ni pretresljiva izguba in je bila zanj najbrž le simbolnega pomena, razen tega, da so na Nikozijskem koncilu iz Svetega pisma odstranili vsako sled o njem. A zgodba tu šele začne postajati zanimiva.

Lastnik oštarije, v kateri je nabrlizgani Jutrovec izgubil darilo, je kelih spravil in ga sklenil uporabljati za slavja, ki jih je občasno gostil pod svojo streho. A dragocena kupa je bila še boljša, kot je sprva pričakoval. Niti na eni gostiji, na kateri jo je uporabil, ni prišlo do najmanjšega spora med povabljenimi, še več, vsi prisotni so vedno zatrjevali, da se še nikoli v življenju niso imeli tako fino. Glas o nepozabnih zabavah v Ezekijelovi gostilni se je razširil in kmalu je bilo potrebno prostor pri njem rezervirati več mesecev vnaprej.

In tako je naneslo, da je triintrideset let zatem, ko je gostilničar našel pozabljeni kelih, pri njem Jošua, ki so ga imeli za mesijo, rezerviral mizo za trinajst. Ezekijel je bil tedaj sicer že šest let mrtev, a njegov sin Izaija je nadaljeval očetovo tradicijo in tako se je na Jošuini mizi znašel tudi dotični kelih iz Jutrovega.

Tako pridemo torej do presenetljivega spoznanja. Kelih, ki je bil Jošui namenjen ob rojstvu, je zaradi nepazljivosti njegovega prinašalca postal sveti gral, kelih, iz katerega je pil pri zadnji večerji. A kupa te noči ni izpolnila, kar je bilo od nje pričakovano, saj bi le težko rekli, da je zadnjo večerjo preveval židan duh. Ko je Izaija slišal, kaj se je zgodilo z Jošuo, je kelih zabrisal proč. Naključje je hotelo, da ga je še istega večera, kot je bil odvržen, na ulici pobral Simon iz Cirene …

… Po eni od ljudskih bajk četrti modrec še dandanašnji išče izgubljeni kelih, da bi ga lahko osebno predal detetu. Tekom zgodovine naj bi ga nekajkrat opazili na krajih, povezanih s svetim gralom, a ker so ta videnja brez dokazov in očitno plod domišljije, jih sam kot znanstvenik, ki se opira le na zanesljive indice, kategorično zavračam in se ograjujem od njih.

- Miran O. Hovič: Sveti gral – vsaj zanj niso krivi nezemljani, strani 35 - 37

 

New York – (Od našega posebnega poročevalca) – Včeraj zjutraj ob deveti uri in dvajset minut so sredi Manhattna pripadniki posebnih policijskih enot zaradi suma terorizma aretirali in pridržali za zdaj še neznanega moškega arabskega porekla. Očitno se mu je v Združene države Amerike uspelo pretihotapiti brez potnega lista, saj pri njem niso našli nobenih dokumentov, obenem pa po obširni preiskavi še niso uspeli ugotoviti, kje je bil nastanjen.

Očividci so povedali, da je mož kljub letom, ki jih je kazal, povzročil kar nekaj težav specialcem, ko so ga skušali aretirati. Nanj je policijo opozoril državljan, ki se mu je zazdelo sumljivo, da sredi New Yorka postopa oseba v tradicionalnih arabskih oblačilih in si zamišljeno ogleduje okoliške stavbe. Po navedkih prič naj bi osumljenec med aretacijo, preden so ga odvedli v policijsko vozilo, v polomljeni angleščini vpil: »Kje je Dan Brown? Pomagajte mi ga poiskati. On ve, kje ga lahko najdem, da mi bo končno dano umreti.«

Ameriški predsednik je uro po dogodku stopnjo nevarnosti dvignil na rdečo. O podrobnostih preiskave bomo poročali v jutrišnji številki.

- Dnevnik, 7. 1. 2007, stran 6

(Objavljeno v reviji Joker)

Sveta slama

8. 10. 2012

Kanta si je obrisal pot s čela. Delo je bilo precej naporno. V svojih petindvajsetih letih je sicer sestavil in razstavil kar precej računalnikov, mobilnih telefonov in drugih visokotehnoloških igračk, toda stroj, ki sta ga gradila s Preklo, je bil nekaj povsem drugega. Bleščeče medeninaste cevi, naoljeni valji, tesno prilegajoča se zobata kolesa in tisto glavno – čarobni ris, ki ga je s filigransko natančnostjo vgraviral na medeninasto ploščo, ter njegov prijatelj (a ne dvojček) iz krede, ki je obdajal stroj. Na pogled se je zdel kot okostje naslanjača, izdelano tako umetelno in pretanjeno, da bi ga bilo greh prekriti z blagom. Iz obeh naslanjal za roke so štrleli vzvodi, izpod sedala pa je štrlela številčnica s ciframi na zobnikih. Potno dlan si je otrl v hlače in iz žepa izvlekel škatlico cigaret. Odprl je pokrovček, z usti izvlekel cigareto iz njega ter jih ponudil še Prekli.

»Smo se mal pohecal, a?« mu je v odgovor rekel Prekla. »Kaj naj s temi čiki s promilom nikotina? Zrak na Kredarici je močnejši od njih.« Zasmejal se je in iz žepa povlekel mehek zavojček delavskih cigaret, ki jih je kadil, odkar je še v osnovni šoli sunil prvo iz žepa dedkovega suknjiča. Prižiganju in prvemu dimu je sledil kašelj, ki pa je zaradi dobro opravljenega dela pred njima vseeno zvenel zadovoljno.

Minulo poletje sta se med preučevanjem drobne knjižice Jurija Vege Disquisitio de supputatione massarum corporum coelestium e solis ipsorum distantiis mediis temporibusque periodicis vprašala, zakaj je razprava napisana v latinščini in ne v nemščini kot njegova druga dela. Ker sta oba tripala na teorije zarot (od tiste, da so člani britanske kraljeve družine v resnici na pol kuščarji, do one, da so člani slovenske politične elite v resnici na pol morske kumare), se jima zazdelo, da bi latinski Georgio de Vega namesto običajnega nemškega Georg von Vega lahko bil šifra, s katero bi iz knjižice izvlekla kakšno skrivnost. Vse skupaj sta si sprva vzela bolj kot vajo iz kriptografije ob večernem odmerku hašišastega dima, toda ko so se na listu pred njima začela izpisovati logična sosledja črk in to v slovenščini, sta široko zazijala ter ob kofeinu in tavrinu naslednjih dvajset ur dešifrirala besedilo.

Zdaj je pred njima stal časovni stroj. No, upala sta, da pred njima stoji časovni stroj. Dokler ga ne preizkusita, je edino časovno potovanje, ki ga je zagotovo zmožen, pot v prihodnost s hitrostjo šestdeset sekund na minuto. A kam najprej?

Kanta je predlagal bolj ziheraško testno potovanje. »Greva skočit en dan v preteklost. Da ga ne pregrejeva.«

»Ohoho, gospod Kanta bi skočil v preteklost za en cel dan,« je zajedljivo odvrnil Prekla. »Da ne bi pregrela stroja. Zakaj potem ne skočiva samo ure nazaj? Ali samo minuto, da se ne bodo zobniki preveč obrabili?« V obraz mu je puhnil oblak dima, da je kolega zakašljal. »Pravkar sva sestavila najbrž  najpomembnejšo napravo v človeški zgodovini in ti bi skočil en dan nazaj. Bravo, res bravo.«

»In kaj predlagaš ti?«

»Da skočiva v resnično preteklost. V preteklost, ki jo nekateri verujejo, drugi špekulirajo, tretji zavračajo.«

»Ja?«

»Se spomniš kronovizije?«

»Tiste televizije, ki jo je sestavil italijanski pater Pellegrino Ernetti? Ki je kazala preteklost in s katero si je ogledal Kristusovo križanje?«

»Točno te.«

»Ti bi šel počekirat križanje?«

»Ne. Čeprav sem razmišljal tudi o tem. Da bi se odpravila na Golgoto in Longinusu sunila Sulico usode.«

»Hudo,« je pripomnil Kanta.

»Ampak potem sem si rekel, da je vse skupaj mogoče prenevarno.«

»In zato se najprej odpraviva v včeraj,« je zmagoslavno dejal Kanta, ki je upal, da se bo Prekla vseeno zagrel za njegov predlog.

»Pa kaj še, bumbar.« Še en oblak dima Kanti v glavo, še en napad kašlja. »Prenevarna ni dolga pot, ampak razmere na Golgoti. Sploh je pa Sulica usode preveč mejnstrimovska za taka hipsterja, kot sva midva.«

»Midva sva hipsterja?« se je začudil Kanta.

»Glej, če so naju celo osnovno in srednjo šolo zajebavali zaradi špeglov, sva zdaj zaradi njih lahko vsaj na videz pripadnika kul subkulture.«

»O tem kul bi se dalo razpravljati …« je začel Kanta, toda Prekla se ni pustil motiti in je nadaljeval.

»Zakaj ne bi skočila v preteklost po res spregledano svetinjo? Upadeva v Betlehem v štalico in iz jasli vzameva sveto slamo.«

»Sveto slamo?«

»Ja. Seno, na katerem se je rodil Jezušček.«

 »Prvič slišim.«

»Saj. Nihče je ne omenja, ampak če ima svojo moč še sveti prepucij …«

»Prepucij?«

»Kožica.«

»Kožica?

»Kalamarček, no. Jezusov obrezek.«

»Zdaj si pa že ogaben.«

»Glej, to ni zraslo na mojem zelniku. V glavnem, če ima svojo moč še sveti prepucij, ni vrag, da je ne bi imela tudi slama, na kateri se je rodil mali Mesija.«

»V redu. Poskusiti ni greh. Če bo stroj seveda sploh deloval.«

»Ni druge, kot da preizkusiva. Koordinate trenutne lokacije in Betlehema sem si dovolil kar sam vnesti v ris. Greva pogledat, kako bodo prerezali popkovino?«

»Lahko. Ampak obljubi, da ne boš dobil kakšnih idej s sveto placento.«

»Častna Ickejeva.«

»Prav, greva.«

Stisnila sta se v medeninasti naslanjač, Kanta je nastavil številčnico, Prekla je povlekel dva vzvoda in časovni stroj je pričel oddajati zvok, podoben drgnjenju dveh kovinskih palic. Beli kredasti ris okultnih znamenj okrog stroja je zažarel z lastno svetlobo in posrkalo ju je v vrtinec.

 

0. 0. 0000

Stroj se je ustavil s sunkom. Lebdel je sredi popolnega niča, obkrožal ga je zgolj soj medle svetlobe čarobnega risa. Kanta je zaradi šoka malce bruhnil po puloverju. »Krasno, priletela sva v popoln nič. Kako bova našla pot nazaj. Na vodi čutim, da se nama bližajo lovecraftovska božanstva kaosa.« Začel je hlastati za zrakom.

»Na izi si ga vzemi,« je osorno odvrnil Prekla in mu prilepil blago zaušnico. S pogledom je ošinil številčnico. »Ja, genij. Nič čudnega, da sva sredi ničesar, če si nastavil neobstoječ datum. Moram res vse sam?«

Pobrkljal je po številčnici in potegnil vzvoda. Časovni stroj je izginil in gigantska glavonožna lovka, ki se je dvignila za njim, je zamahnila v prazno.

 

24. 12. 0001

Kanta ob ustavljanju tokrat ni bruhnil. Okrog njiju se je počasi v žarišče izostril vegast hlevček. Bil je v precej slabem stanju. V njem je smrdelo po zatohlem in zdelo se je, kot da je nihče ni uporabljal že dalj časa. Po kotih so visele pajčevine in v jaslih ni bilo niti ene same samcate slamice.

»Očitno datumi tudi tebi ne gredo prav dobro od rok,« se je zarežal Kanta.

»Jebenti,« je zaklel Prekla. »Kakšen bedak sem. Zaradi tebe sem površen. Kako naj bi trezno razmišljal v tistem vakuumu. Tip, ki je prešteval leta od Kristusovega rojstva po vladanju rimskih cesarjev, se je uštel za nekaj let. Tam od tri do sedem. Poskusiva s trojko.«

Pobrkljal je po številčnici, Kanta pa je zategnjeno zapel: »Tam stoji pa hlevček, tam stoji pa hlevček, pra–azni hlevček Betlehem.«

 

24. 12. -0003

»O, dober dan, a vidva sta prišla pa kar s coprnijo?« ju je nagovoril bradač v orientalski halji in turbanu.

»Mar ni bilo rečeno, da se moramo na pot k maziljenemu odpraviti brez magije, sicer ne bomo doživeli razsvetljenja?« je vprašala ženska poleg njega.

»Sicer pa dokaj nenavadna obredna oprava, če smem pripomniti,« se je oglasil še en bradač, v halji, bogato okrašeni z bleščicami. »Sta iz večernih dežel? Mi prihajamo z jutrovega. V imenu katerega vladarja sta prišla?«

Kanta in Prekla sta odprtih ust buljila v natrpano štalico. Poleg Marije in Jožefa ter njunega deteta, ki se ni zdel novorojenec, je v njej vrvelo. Besede je prvi našel Kanta, ki ni kaj pretirano razmišljal, kako to, da razume ljudi, ki govorijo v njemu neznanem jeziku. »Trije modri!« je izpostavil očitno. »Ampak zakaj vas je dvajset in ne trije?«

»Mar kje piše, da bi morali biti trije?« je vprašal prvi bradač. »Prinesli smo tri stvari, to že res, ampak nas je nekaj več.«

»Oprostite moji nevednosti,« se je vmešal Prekla. »Ampak mlademu maziljencu bi rad sestavil horoskop. Veste, kdaj točno se je rodil?«

»Ja. Natanko pred enim letom, dvema mesecema in petnajstimi dnevi,« je uslužno odgovorila ženska.

»Hvala,« je rekel Prekla, hitro preračunal v mislih, nastavil datum in potegnil vzvoda. Preden sta znova zdrsnila v časovni vrtinec, je še slišal Kanto reči: »A bi mi mogoče takole iz prve roke lahko razložili, kaj je to mira?«

 

09. 10. -0004

»Lahko bi počakal vsaj toliko, da bi izvedel, kaj je mira,« je negodoval Kanta. »S tem strojem itak ne moreva ničesar zamuditi. V miru bi si lahko prižgala čik in se potem odpravila naprej,« se ga je zaslišalo v hlevčku. Počutil se je, kot bi se vanj uprle vse oči tega sveta in še kakšen par onostranskih. Nenadoma se je globoko v sebi zavedel, da je zmotil blagoslovljen trenutek. Morda celo najbolj blagoslovljen trenutek v vsej zgodovini. Osramočeno se je odkašljal in se zazrl v tla.

Prekla je brez besed strmel predse. »Tu sva,« je nazadnje šepnil Kanti.

Prizor pred njima ju je navdajal s strahospoštovanjem, obenem pa sta se počutila tako pomirjena kot še nikdar. Sredi hlevčka je v jaslih ležalo dete, ki je žarelo z blago, mehko svetlobo. Nad streho so se spreletavali angelci s trombami v rokah, osel pa je neprizadeto žvečil mrvo.

Kanta in Prekla sta sama od sebe pokleknila. Po nekaj dolgih trenutkih spokojne tišine sta vstala in Prekla je nagovoril Jožefa: »Čestitke za otroka. Ni vam ravno podoben, ampak vseeno čestitke.«

»Ja, očitno se je vrgel po mamici,« je dejal Kanta in pogledal Marijo, ki je utrujeno počivala ob jaslih.

»Amm, živijo, Jezus. Kralja, ki prihaja, hozana, pa te scene,« je bleknil Prekla. »Si smeva sposoditi par bilk slame? Za spomin. Nič drugega.«

Dete se jima je zvonko nasmehnilo, kakor se novorojeni otrok še ne bi smel znati smehljati. Prekla je pogledal Jožefa in ta mu je prikimal. Prekla in Kanta sta pograbila vsak šop slame iz jasli, pomahala v slovo in sedla nazaj v stroj.

»Že veš, kaj bova z njo?« ga je vprašal Kanta.

»Nimam pojma, je rekel Prekla. »Bova že doma pogruntala.« Prižgal si je cigareto, globoko inhaliral in nastavil časomer na stroju na leto 2012. Potegnil je vzvoda in …

Skorajda se je zadušil od kašlja, ko se ni zgodilo nič. Še enkrat je preveril datum, potegnil vzvoda in …

Še vedno nič. Razen tipanja po rami. Prst, ki ga je dregal, je pripadal Kanti. Ta mu je s prstom druge roke nakazoval, naj se obrne. Za njima je stal vol, bolščal vanju s topim, vodenim pogledom in jima kazal belkast jezik. Prekla je sklonil pogled. Ris okrog stroja je bil mestoma razmazan, nekje pa ga sploh ni bilo več.

»Ga znaš popraviti na pamet?« je vprašal Kanta.

»Ne,« je zastokal Prekla in zaklel tako mastno, da so angelcem nad hlevcem od groze popadale trombe iz rok. »Ti?«

»Ne. Kaj sem pa vedel, da ga bova morala znova risati.«

»Kaj pa zdaj?«

»Nimam pojma. Vem pa nekaj drugega.«

»Kaj?«

»Za kaj bo dobra sveta slama.«

»Ja?«

»Za tobak. Vsaj upaš lahko, da bo. Sicer se ti bo zmešalo, ko boš skadil tole škatlico do konca. Do naslednjega čika je več kot tisoč petsto let.«

(Objavljeno v reviji Joker)

Divja jaga

Čez nočno nebo je neslišno zajadrala sova. S senco široko razprostrtih kril je za nekaj trenutkov zakrila bledo obličje ščipa in hušknila proti jasi, kjer je počenila na vejo mogočnega hrasta in srhljivo zaukala. Oprezno se je razgledala na vse strani, nato pa hrkajoče izbljuvala kroglico mišjih kosti in dlak in urno vzprhutala proč, kot bi jo bilo sram tega odmika od sicer graciozne elegance njenih gibov in dejanj.

Medtem ko se je njen temni obris manjšal na zvezdnati črnini svoda, se je pod hrastom zganil nekam večji obris bolj zelenkastih tonov, ki je dotishmal nemo ždel, prislonjen ob hrapavo lubje.

»Benti žival nagravžno,« je besno iztisnil skozi tesno sklenjene zobe ter s komaj vidnim izrazom gnusa na obrazu (svoje je namreč naredila tema, sam se je s kremženjem potrudil za odlično oceno, k čemur je pripomogla tud trgajoča bolečina v križu) z iztegnjenim palcem in kazalcem prijel grudico glodavčevih ostankov in jo zalučal čim dlje od sebe. Lej kaj mi je bilo treba tega? je pomislil. Vse nehigienično in nerazkuženo se mu je gabilo. V želodcu je začutil manjšo centrifugo, ki mu je hotela poslati večerjo navzgor po požiralniku. Debelo je pogoltnil slino, da je umiril prebavila. Prav nenavadno, kako je za človeka, ki ga je zaradi gabljivosti okolice stalno po malem sililo na bruhanje, lahko želodec pri spodnjih durih praznil zgolj na domačem keramičnem prestolu, ki ga je predtem temeljito zdrgnil z lastno mešanico razkužil, da se je v deski lahko občudoval kot v zrcalu.

*

In prav ta nevajenost črevesja na razkrivanje svojih skrivnosti tujim toaletam ga je pred letom dni prvič poslala v to hosto. S prijatelji so popivali v vaški gostilni, ko smo mu prebavila proti možganom poslala signal, da se počasi bliža faza praznjenja in naj se usta prijazno poslovijo od sopivcev, noge pa naj ga ponesejo proti domu, kjer ga čaka brezmadežno sedalo. Ravno je kanček majavo vstajal, ko mu je na ramo padla težka Antonova roka in ga prikovala nazaj na stol.

»Kam pa kam, Furlan?« ga je ogovoril glava vaške lovske družine in dežurni vicmoher na proslavah v zadružnem domu. »Te je spet kam stisnilo?«

»Kaj misliš, Anton?« mu je odgovoril ter s kotičkom očesa in kančkom gnusa opazoval umazane mesnate prste, ki so mu počivali na rami.

»Daj, no,« so se mu v obraz zarežala Antonova usta, polna rumenkastih zob, ki so iz dlesni štrleli pod vsemi mogočimi koti. »Pa ja ne boš spet trdil, da ima naš krčmar preveč svinjsko straniščno desko, da bi ti nanjo posadil svojo velecenjeno rit?« Omizje se je zasmejalo, kot je velevala nenapisana tradicija, da se je treba zarežati ob vsaki omembi zadnjice s kako nespodobnejšo sopomenko. Anton ga je tokrat imel pod kapo ravno prav, da je bil še dodatno vsiljiv in nadležen, smeh pivskih bratov pa je prav tako uspešno razpihoval žerjavico kvantaških domislic. »Poglej tistole plaketo nad šankom.«

»Katero? 'Našemu oštirju Lojzu za Abrahama  želimo, da bo še vedno dajal na kredo, ko se nam poleg grl presušijo tudi denarnice'?« Tudi sam je bil že kar prijetno nakresan, tako da se mu je med glasnim branjem jezik spotikal čez določene črkovne sklope.

»Ne te, bumbar. Tisto zraven. 'Območno združenje turističnih organizacij podeljuje gostilni pri Farovžu nagrado za najbolj urejeno gostišče leta.' In tebe je strah, da se boš na njegovem sekretu česa nalezel, strahopetec.«

»Poglej, Anton, ni toliko težava v tem, da ne bi zaupal Lojzetovi snažnosti. Rit bi, ampak glava noče.«

*

Rit bi, ampak glava noče. Bedak. Sem res moral stegovati svoj preklemani jezik, namesto da bi mu odmaknil dlan z rame in se odmajal domov? Nelagodno se je presedel pod okriljem hrasta in pogledal na uro. Do polnoči je manjkalo še slabe četrt ure. Bolečina v križu se je stopnjevala, kot bi vedela, da so ji štete ure. Pravzaprav minute. Vsaj upal je, da so ji. Zadnje leto je bilo peklensko. Kljuvalo ga je, kot bi mu spodnji del hrbta okupirala jata sestradanih orlov, da se je komaj premikal. Iz dokaj atletsko grajenega moškega se je v dvanajsth mesecih razlezel v zaobljenca, saj je bil zaradi neznosnih bolečin obsojen na ždenje in poležavanje. Resnično upam, da bo delovalo.

*

»Rit bi, ampak glava noče?« se je v odgovor zakrohotal Anton. »Ti jih pa pihneš. A skozi usta serješ?«

»Ne, ampak …« Neuspešno je iskal odgovor po neurejenih mislih.

»Kaj te pa stane, če poskusiš? Daj no, en bobek ti bo pa ja uspelo stisniti,« ga je pregovarjal Anton.

Močno rdeče vino mu je meglilo razsodnost. Dovolj mu je bilo stalnega norčevanja. »Prav,« je dejal in se dvignil. »Prav,« je ponovil. »Grem poskusit.« Med spontanim aplavzom pivskega omizja in obšankja se je odmajal proti toaletnim prostorom.

»Pa ne potegni vode,« je za njim zavpil Anton. »Dokaze hočemo. Če bo samo smrdelo, bomo domnevali, da je ostalo pri prdenju.«

*

Še zdaj, leto zatem, ga je spreletelo, ko se je spominjal, kako si je na stranišču odpasal hlače in spustil goli ritnici proti školjki. Nič ni pomagalo, da je desko prej temeljito zdrgnil z robci in lastim razkužilom, želodec mu je vsebino silil proti grlu. Ozrl se je v luno, ki se mu je polna rogala z neba kot bleda rit, ki je ni strah posesti se, kamor jo je volja, in se spačil od bolečine. Nebo je bilo brez oblačka in v daljavi je slišal ukanje zbora razkropljenih sov. Nekako jim je zavidal izločanje prebavljenega skozi usta, saj bi mu na tak način nikdar ne bilo treba sesti na stranišče.

*

Ko je sedel na gostilniško školjko, se mu je zazdelo, da ga hladna plastika žge v kožo. Počutil se je, kot bi ga žigosali z razbeljenim železom. Kriknil je in skočil kvišku. Opletajoče si je oblekel hlače in segel po kljuki, da bi ušel iz devetega kroga pekla, obloženega s keramičnimi ploščicami. Sunkoma je odprl vrata in planil mimo sopivcev. Ti so se mu med smehom rogali in prdeli z ustnicami. Opotekel se je iz gostilne in se usmeril proti domu, toda želodec se mu je dvigal in dvigal, da je njegovo vsebino mukoma zadrževal v sebi. Vedel je, da mu ne bo uspelo priti do varnega zavetja domačije. Zavil je v hosto in odrival veje pred seboj, da ga niso bile po obrazu, ko je prodiral v goščo. Ko je bil prepričan, da je dovolj oddaljen od ljudi, se je sključil in pustil, da je udarilo iz njega.

V zvoniku je začelo biti polnoč. Tedaj se je skozi noč razlegel lovski rog. Sledil mu je lajež psov in rezgetanje konj. A z zvokom je bilo nekaj narobe. Zvenel je kanček zategnjeno, kot kaseta, ki na trenutke upočasnjuje trak. Otrpnil je. Ne more si privoščiti, da bi ga takole našli. Potem bi resnično bil tarča vaškega posmeha do konca svojih dni. Hrup se je bližal, iz njega pa je še kar lilo, da se ni mogel premakniti.

In nato jih je zagledal. Breztelesne prikazni iz kopren, ki so jezdile skozi gozd na hrbtih prosojnih konj. V tem trenutku se ne bi mogel zganiti, tudi če bi se hotel. Galopirali so proti njemu in završali skozenj. V križu ga je usekalo, kot bi mu nekdo vanj zasadil sekiro. Usločil se je in zarjul od bolečine. Pred očmi se mu je stemnilo. Ko jih je znova odprl, so duhovi izginili. Očitno pijane blodnje. Trganje v križu pa je ostalo. Najprej je mislil, da si je ob nenadnem premiku ukleščil kakšen živec, toda vsi zdravniški pregledi v naslednjih mesecih so kazali, da ni z njim nič narobe. Masaže, blokade, fizioterapevti, akupunktura, romanje na božjo pot, bolečine ni odpravilo nič.

Nazadnje se je obupano zatekel k zeliščarici, ki je živela v koči na obronku vasi in jo pobaral, ali ima kako mešanico zelišč, ki bi mu omilila muke. Starka mu je skuhala čaj in ga podrobno zaslišala, kako se je bolečina pojavila. Toliko časa je prijazno vrtala vanj, da ji je zaupal privid, ki ga je doživel med bljuvanjem. Starki se je omračilo čelo. »Divjo jago si videl,« mu je dejala.

»Divjo jago?«

»Duše lovcev, ki so ob nedeljah namesto k maši hodili na lov. V tvoj hrbet je nekdo zasadil sekiro. Ni druge rešitve, kot da se točno leto po dogodku vrneš na kraj, kjer si jih srečal, se znova skloniš in počakaš, da jo izderejo iz tebe, ko prijezdijo mimo.«

Ob teh besedah je le odmahnil z roko in se poslovil, toda ko kljuvanje ni popustilo niti po letu dni, se je odločil, da vseeno poskusi srečo.

*

Do polnoči so manjkale še slabe tri minute. Okorno se je dvignil in stopil k robu jase. Sklonil se je in brez pravega upanja čakal. Sove so ukale. V zvoniku je zadonelo prvič. V istem trenutku so se razlegli lajež in rezgetanje in streli in trobljenje. Zatisnil je oči in tiho molil, naj se mu želja uresniči. Hrzanje je bilo že čisto pri njem, ko je zaslišal zdaj upočasnjen, zdaj pohitren glas: »Tu nekje sem lani odložil sekiro. Jo kdo vidi?«

»Tamle čez je,« je odgovoril drug glas z enako nestanovitno hitrostjo.

»Pa res. Hvala.«

Začutil je, kako bolečina popušča. Še vedno si ni upal odpreti oči in je čakal, da kakofonija prikazni potihne. Da le ne postanem tnalo za kako novo ostro orodje, je pomislil.

Hrup se je oddaljeval. Preden se je dokončno razblinil v noč, je zaslišal pojemajoč glas enega od divjih lovcev.

»Krasno, ti si dobil sekiro, meni je pa nekam izginil iPod z zbrano diskografijo Veselih Štajerk.«

Ušesa mu je napolnil zvok harmonike.

(Objavljeno v reviji Joker)

Gorska koča

Bernard je planil v sobo, zaloputnil vrata in ihtavo vtikal ključ v ključavnico. Ključ je v zarezo zdrsnil že v drugem poskusu in Bernard je zaklenil razmajana lesena vrata. Panično se je razgledal po sobi in stekel do lično izrezbarjene komode z reliefom idiličnega lovskega prizora na prednji plošči zgornjega predala. Za hip je ošinil rezbarijo, a v tem bežnem trenutku, naphanem z adrenalinom, se mu je v misli zarisala sleherna potankost podobe: lovec, ki galopirajoč na konju trobi v lovski rog, psa, ki razigrano tekata konju med nogami, in plen, lisjak, ki je čisto preveč vedro in prešerno kukal izmed grmičevja. Bernard se v tem trenutku ni mogel niti malo poistovetiti z lisjakom, in če bi imel košat rdečkast rep, bi si ga bržda ovil okrog oči, se zvil v klobčič in se pretvarjal, da so vse samo mučne sanje.

Zgrabil je komodo in jo porinil proti vratom. Z glasnim hreskom je odrgnil rezbarijo, ko se je les podrgnil ob les, in miniaturni lovski rog se je zakotrljal po lesenem podu gorske koče. Bernard se ni zmenil zanj, temveč je z očmi mrzlično švigal po sobi, s čim vse bi se še lahko zaščitil. »Okno,« ga je spreletelo. Krvoželjne prasice bi lahko prišle skozenj. Pognal se je k postelji, da bi jo privzdignil kvišku. Z vso silo jo je potegnil navzgor in jo prislonil k oknu. »Kurac. Nič ne bo,« je pomislil. Postelja zaradi dolge vzglavne stranice ni niti malo zatesnila okna. Prevrnil jo je na tla in stopil k omari. Masivna hrastova omara z dvokrilnimi vrati je bila težka kot sam vrag. Uprl se je vanjo z vso močjo, kar jo je še premogel, in jo ped za pedjo potiskal proti oknu. Vmes mu je z boso nogo uspelo pohoditi odlomljeni lovski rog s komode, ki se mu je zadrl v podplat, da je glasno zaklel. Po slabi minuti poskakovanja po levi nogi in udrihanju s pestjo v omaro, da bi pozabil na bolečino v stopalu, se je Bernard toliko umiril, da se je lahko znova lotil porivanja omare proti oknu. Uspelo mu je. V sobici se je zdaj seveda pomračilo, zato je previdno odstopicljal do vrat, poiskal stikalo in prižgal luč.

Gola žarnica, ki se je gugala na žici, je po sobi metala preteče sence. A bolj strašljive kot tisto, kar je pretilo zunaj, ne bi mogle biti. Bernard se je sesedel na vzmetnico in pogledoval proti kotom sobe, ali kje zeva kakšna špranjica, skozi katero bi v njegovo zavetišče lahko vdrli pogoltni plenilci. Opazil ni nobene. Globoko je zajel sapo in skušal zbrati misli, da bi se odločil, kako naprej.

Toda na zastavljeno nalogo se mu ni uspelo osredotočiti. Misli so mu stalno uhajale k Ambrožu. Bolj bledega kot pred nekaj minutami ni videl še nikdar. Čeprav Ambrož nikoli ni bil pretiran ljubitelj nastavljanja sončnim žarkom, je bila tokratna bledost še posebej v oči bijoča. Najbrž zaradi tega, ker sploh ni imel več obraza, marveč zgolj še belo kost, obglodano do golega, brez enega samega vlakna tkiva. Nič hudega sluteč je bil stopil v prijateljevo spalnico, da bi ga zbudil. Bernard je namreč v kuhinjici že narezal klobaso za zajtrk, voda na štedilniku pa je počasi brbotala v pričakovanju zvrhanih žlic kave. Na glas je poklical Ambroža, naj ne bo taka lena rit in naj se končno primaje na fruštek. Saj sinoči nista spila toliko, tiste dobre pol flaše šnopsa, da bi udušila škrebljanje na podstrešju, ki jima je paralo živce. Tečno, ampak povsem nedolžno škrebljanje. Ki se je zdaj počasi razleglo na drugi strani zaklenjenih vrat.

***

Z Ambrožem sta se pred tremi dnevi odpravila v gore. Prva dva dneva sta potekala po načrtih. Grizla sta v kolena, se krepčala z domačim sadjevcem in suhimi klobasami ter veselo pričakovala, kaj vse jima bo še prinesel teden planinarjenja, proč od mestnega vrveža.

nato ju je drugi dan nekaj popoldnevu presenetila nevihta. Kopasti črni oblaki so se na nebu nabrali tako urno, kot bi se bog groma spotaknil in bi se mu usuli iz jerbasa. Prvi blisk je slepeče prerezal nebo, ko sta se pognala med zavetje košatih smrek. Utirala sta si pot med njimi, ko sta nekje pred seboj uzrla odblisk strele na steklu. Pognala sta se proti viru odboja, kajti navkljub košatosti smrek je bil gozd dovolj redek, da ju je dež pral do kosti. Premočena kot miši sta se zatekla pod nadstrešek gorske koče, ki je ždela ob gozdni poti, ki je bila tako ozka, da bi zlahka bila zgolj stečina. Ambrož je potrkal na vrata, a ko odgovora ni bilo, je poskusno pritisnil na kljuko. Ta se je pod njegovim prijemom uslužno upognila in nezaklenjena vrata so ju z gostoljubnim zevanjem povabila na suho.

“Živijoooo!” je zategnil Bernard. “Je kdo doma?”

Še vedno brez odgovora. Odložila sta nahrbtnika v veži in se lotila raziskovanja nepričakovanega zavetja. Iz veže je v nadaljnje prostore vodilo pet vrat. Ena v majhno kopalnico, dve v spalnici z zakonskima posteljama, preostali pa v lično kuhinjico in domačen dnevni prostor, ki sta bila med seboj povezana s še enimi vrati. V veži sta na stropu opazila loputo, ki je očitno vodila na nizko podstrešje, toda gornje nadstropje ju ni zanimalo.

Koča je bila snažna. Nikjer ni bilo prahu, tako da so lastniki očitno bili tu še pred kratkim. Možno, da so se zgolj odpravili na krajši izlet in se jim ni uspelo vrniti pred neurjem. Ambrož in Bernard sta pretaknila kuhinjske omare, če bi se kje skrivalo kaj hrane, ki bi si jo lahko skuhala. Dež ju je pošteno premočil in prilegla bi se jima kakšna juha ali kaj drugega toplega za pod zob. Toda iskanje ni obrodilo sadov. Vse,kar sta našla, je bil zavojček mlete kave. Skuhala sta si krepko dozo, dušo pa privezala s kruhom in klobaso iz nahrbtnika ter vse skupaj poplaknila z zajetnim šilcem žganja.

“Kaj bova zdaj?” je vprašal Ambrož, ko je pod večer dež končno prenehalo liti. Nebo se je razjasnilo in bližnje obzorje sivih vršacev je kot kri oblila večerna zarja.

“Ne vem,” je odvrnil Bernard. Koča na Kotalinu je predaleč, da bi se zdaj odpravila do nje. Predlagam, da počakava še kakšno uro, če se lastniki vrnejo, sicer pa si posteljeva vsak v svoji sobi in prenočiva tukaj. Brez veze, da v temi rineva naprej in tvegava kakšen izvin.”

“Prav imaš. Bova ruknila še enega pred spanjem?”

“Kaj sploh sprašuješ?” se je zasmejal Bernard in stopil v dnevni prostor po žganje, ki sta ga pustila na mizi. V hlebcu kruha, ki je ležal ob steklenici, sta zevali dve luknji.

“Očitno nisva sama v hiši,” je rekel Ambrožu, ko se je s steklenico vrnil pred kočo. “Miši imajo. Kruh so nama obglodale, ampak bova že. Na zdravje!”

Med nagibanjem sadjevca sta zaslišala meketanje. Po gozdni potki je primarširal deček, star kakšnih deset, enajst let. Z leskovo šibo v roki je pred seboj gnal tri koze.

»Lejga, Kekca,« se je zasmejal Ambrož. »A si kaj Bedanca videl?«

Bernard je prhnil od smeha. »Kaj pa Mojca? A si ji že prinesel kapljice?«

 »A maš kaj paštete za zdilat?« se je zakrohotal Ambrož.

»Na, tu imaš češarek,«  je zavpil Bernard, pobral storž in mu ga vrgel pred noge. »Da boš imel kaj brati. Ali je bil tisto Brincelj?«

Deček se je ustavil. Na obrazu sta se mu risala jeza in srd. Pogledal ju je izpod čela. Nekaj je zamrmral, preveč tiho, da bi ga režeča se prijatelja slišala. Na zdaj že jasnem nebu se je razrogovilil blisk. Bernard in Ambrož sta se zdrznila. Oba sta bila pripravljena priseči, da so se pastirčku oči zasvetile zeleno, a tega nihče raje ni omenil, da ga drugi ne bi imel za norega. Spogledala sta se, vsak s stavkom v nizkem startu na jeziku, strmela drug v drugega nekaj dolgih trenutkov, tuhtajoč, ali sta res videla, kar sta videla, in nazadnje skomignila v nebesednem »Ah, nič. Pozabi.« Ko sta se ozrla nazaj proti stezi, ne dečka ne koz ni bilo nikjer več.

Ko se je stemnilo, sta se odpravila vsak v svojo sobo, še pred tem pa sta izpraznila steklenico žganja do konca, da ju med spanjem ne bi motilo škrebljanje, ki se je ob mraku začelo razlegati s podstrešja.

***

Škrab. Škrab. Škrab. Škrab.

»Pizda, mulc je bil,« je v trenutku bistrosti pomislil Bernard. »Zajebavala sva napačnega pamža.«

Škrebljanje na drugi strani vrat je bilo vse glasnejše.

»Odrekodrekodrek.«

Škrebljanje je postalo praskanje. Praskanje po lesu. Praskanje, ki ga je Bernard občutil, kot bi ga nekdo z rjastim žebljem grebel po hrbtenjači. In cviljenje. Rezko čebljanje miši na drugi strani mu je paralo ušesa. Zvil se je fetalni položaj in čakal … čakal …

Nenadoma je škrebljanje potihnilo. Zaslišali so se človeški koraki. Miši so zacvilile in drdrajoče oddrobencljale od vrat. Bernard je zadržal dih. Nekdo je potrkal na vrata. Očitno so se vrnili lastniki hiše. Ki so nekako vedeli, kako odpoditi glodavce. Tresoče je vstal. Po hlačnici se mu je vlekla temna sled mokrote. Stopil je k vratom, odmaknil komodo, in jih odklenil.

Ko jih je odprl, se je opotekel nekaj korakov nazaj. Pred njim je stal pastirček, ki sta ga s pokojnim Ambrožem dražila prejšnji večer. Oči so se mu zeleno svetlikale, z desno roko pa je v zrak metal storž in ga lovil.

»Prebral sem ga,« je rekel z globokim glasom, ob katerem je Bernardu zadrhtelo drobovje. »Na njem je zapisana vajina osmrtnica.«

Bernard je za hrbtom zaslišal škripanje. Nagonsko se je zasukal ravno pravi čas, da je videl, kako se težka omara, ki jo je prislonil k oknu, guga. Odskočil je, a bil je prepozen. Omara je treščila naravnost v njegova kolena, ki so hrstajoče popustila, ter pod seboj potlačila njegova meča in stopala. Najprej je zavpil od bolečine, nato pa še od groze. Skozi okno, ki je zdaj zevalo v svet, se je kobacala velikanska miš. Renčala je kot volk.

»Pustil vaju bom sama z Marinko,« je z globokim glasom dejal pastirček. »Mogoče se boš tudi zanjo domislil kakšne duhovite zbadljivke.«

Orjaška mišja zver se je medtem že stlačila v kočo. Ko je stopala po omari, je z vsakim korakom poslala nov val bolečin v Bernardove strte noge. Zdaj je bila že pri njem. Videl je ostre rumene zobe, ki so hlastnili proti njegovemu trebuhu. Čutil je prediranje kože, trganje črev, zavohal smrad lastnega drobovja.

Preden ga je dokončno zagrnila tema, se je na trati pred hišo v poskočnem napevu razlegel zvonek deški glas.

(Objavljeno v reviji Joker)