TRENUTEK ZENA

V četrtek se je zagrnil zastor nad nekim obdobjem. Jon Stewart se je po šestnajstih letih in pol še zadnjič poslovil kot voditelj The Daily Showa. S solzami v očeh in ob kitarskih rifih Brucea Springsteena. Podaljšana, a ne razvlečena zaključna izdaja je postregla z ganljivim obiskom večine nekdanjih – vsaj tistih prepoznavnejših – poročevalcev, ki ga je kljub zajedljivim bodicam prežemal duh iskrenega spoštovanja in hvaležnosti. O njegovem vplivu in zapuščini še najbolj priča seznam političnih in medijskih oseb, ki so bile često tarče njegovih šal, z Johnom McCainom in Billom O'Reillyjem na čelu, ki so mu bili pripravljeni izreči slovo.

Med poslovilnim monologom se je Stewart polotil sranja, s katerim nas pitajo na slehernem koraku. Natančneje rečeno bullshita, torej nakladanja. Od tistega nedolžnega, s katerim si zagotovimo nemoteno vsakodnevno eksistenco in bivanje med soljudmi, kot je na primer pritrjevanje staršem o lepoti dojenčka, do dejansko škodljivega. Slednjega je razdelil v tri skupine. Prvo daje slabim rečem pozitiven zven. Gledalce je opozoril, naj bodo previdni, kadar so v poimenovanjih stvari uporabljene besede kot svoboda, družina, poštenost, zdravje, Amerika, in naj dobro povohajo, saj obstaja veliko možnosti, da je bila izdelana v objektu, ki vsebuje sledi bikovih fekalij. V drugo skupino sodi skrivanje slabih reči pod goro nakladanja. Za nazorni prikaz je uporabil sicer že postano primerjavo z neprestanim klikanjem sprejemanja pogojev uporabe, a jo je podkrepil z dovolj slikovitimi primeri. Tretja postavka nezdravega nakladanja pa se po Stewartovo imenuje »neskončne možnosti« in pokriva izgovore politikov, da se težav ne morejo lotiti, dokler o njih ne vedo čisto vsega. Oziroma z njegovimi besedami: »Glede globalnega segrevanja ne moremo ukrepati, dokler se vsi na svetu ne strinjamo, da cepljenje za istospolne poroke ne bo povzročilo, da se bodo naši otroci poročali s kozami, ki nam bodo želele vzeti pravico do orožja.«

In natanko to je delo, ki ga je izvrstno opravljal ves ta čas. Razkrivanje nakladaškega sranja, ki nam ga želijo prodati. Guardian je minuli teden objavil zapis, v katerem Stewarta obtožuje, da je pokvečil levi oziroma liberalni spekter medijev. Da se ni aktivneje lotil mobiliziranja svojega občinstva. Da se je zgolj norčeval iz vzpona konservativnih medijev, med katerimi prednjači Fox News, sam pa ni storil podobnega za »svojo« stran. Toda vsaj po moje ravno v tem tiči skrivnost Stewartovega uspeha in priljubljenosti. Konservativni mediji (pa ne samo oni) mobilizirajo z ustvarjanjem panike. S sejanjem strahu, kako nekdo prihaja po nas, po naše službe, po naše orožje. Stewart je bil protipol tega s karikiranimi odzivi na panično poročanje. Skozi šale je uspel ohraniti umirjen diskurz, ki je blažil strašenje »druge« strani. (Svoje in druge v narekovajih, ker ne moremo govoriti o homogeni politični enovitosti strani.)

Zdaj odhaja. Colbert se je poslovil že pred njim, glavni nosilec štafete satiričnih novic je John »Reklame? Kaj je to?« Oliver. Ki je ob Stewartovem slovesu doživel več pozornosti kot Trevor Noah, naslednji voditelj The Daily Showa. Stewart mu je pustil velike čevlje, a bo na začetku poti bržda nabral kar nekaj žuljev. Upajmo, da bo čim prej ujel čvrst korak.

Objavljeno v reviji Vklop.