NARAVNOST IZ NOSTALGIJE
NWA spadajo med tiste srečne bende, ki so bili ob pravem času na pravem mestu, da so z ujetjem duha časa redefinirali žanr, v katerem delujejo. Če je pred njimi vse glavno rapersko ustvarjanje gravitiralo na vzhodno obalo ZDA s središčem v petih newyorških četrtih, so oni pritegnili pozornost na zahod, ki se je kljub soncu in vročini izkazal za mračnejšega od hladnega New Yorka. Jezni mladci iz losangeleškega Comptona so v mikrofone zmetali gnev nad življenjem v revnih četrtih, kjer se je dilanje droge zdelo edini izhod v boljše življenje in kjer te je zaradi trenj med tolpama Cripsov in Bloodsov lahko glave stala že napačna barva modnega dodatka. Zato ni nič čudnega, da je en najmočnejših prizorov v filmu Straight Outta Compton sprehod dveh članov nasprotnih tolp, ki v kaosu neredov po oprostitvi policistov, ki so pretepli Rodneyja Kinga, mirno koračita proti policijskemu kordonu s skupaj zavozlanima rdečo in modro ruto. Filmsko biografijo samooklicane najnevarnejše glasbene skupine vseh časov sicer stalno prežema to trenje, od uvodnega prizora z Ice Cubom, kjer na šolski avtobus vkorakata razhudena silaka, do potencialnih obračunov na založbi Death Row, kjer v rdečo odeti Suge Knight težko pogoltne sodelovanje z modrim Snoopom.
Film bi na grobo lahko razdelili na tri dejanja: formacija skupine, megauspeh in razkroj, ki mu sledi spravno dejanje glavnih treh akterjev, Eazy-E-ja, Ice Cuba in Dr. Dreja. Da so prav oni središče celotne zgodbe, ni zgolj posledica dejstva, da so edini trije člani širše zasedbe, ki so bili deležni širše prepoznavnosti in uspešnih solističnih karier, marveč tudi to, da so med producenti Dr. Dre, Ice Cube in Eazy-E-jeva vdova Tomica Woods-Wright. Drugi člani so potisnjeni na stranski tir in se pojavljajo bolj kot podkrepitev glavni trojki kot samostojne in razdelane osebnosti, ali pa jih v primeru Arabian Princea sploh ni v filmu.
So pa zato glavne osebe – vsaj v prvih dveh tretjinah filma – prikazane presenetljivo neolepšano. Film se iz njih ne trudi narediti pozitivnih vzornikov, marveč prikaže tudi njihove temačnejše plati, a vseeno priročno izpusti recimo Drejev fizični napad na novinarko Dee Barnes leta 1991, ki ga večina mulcev z Beatsi na uhljih najverjetneje ne pozna.
Kot film, ki temelji na kultnih glasbenih uspešnicah, se seveda ne more izogniti žanrskemu klišeju spontanega ustvarjanja komadov. V tem primeru gre za Nuthin But A G Thang, ki jo Snoop predstavi Dr. Dreju s takšno prepričljivostjo, da Dre kar podzavestno ve, kdaj mora vskočiti v besedilo in s čim. A kljub nekaterim pomanjkljivostim gre za zanimivo filmsko pripoved z močno nostalgično noto za generacijo, ki je preživljala najstništvo koncem osemdesetih in v začetku devetdesetih. Člani NWA se spopadajo z dvema antagonistoma: s sistemom, ki ga predstavlja samovoljna in brutalna policija, ter z menedžerjem Jerryjem Hellerjem v izvrstni upodobitvi Paula Giamattija, ki mefistovsko piha Eazy-E-ju na dušo, da se ta spre z mladostnimi prijatelji, na koncu pa se izkaže za Iaga, ki Otelu ni speljal Desdemone, marveč drugo, še pomembnejšo stvar na črko d, dolarje. A prijateljstvo na koncu prevaga nad poslom in končna katarzična sprava zaradi E-jeve usode deluje še toliko trpkeje, da greš po ogledu filma urno v trgovino po steklenico konjaka in ga zliješ nekaj požirkov na tla v njegov spomin.
Objavljeno v reviji Vklop..