VISOKI BELI

Včasih med preletavanjem programov le stežka verjamem, kakšne nebuloze nam prodajajo pod pretvezo dejstev. Najsi bodo to dežurni orgonski topničarji s cisternami kisa, ki v jutranjih magazinskih oddajah najdejo programski čas, da nam tvezijo, kako nas zlobni reptili zastrupljajo vsem na očeh z letalskimi prdci, ali pa ljudje s poklicno izobrazbo slovenskega javnega šolstva in doktoratom Googlovega iskalnika, ki jih zaradi slaboumne interpretacije dolžnosti o  uravnoteženosti poročanja vabijo v večerne informativne oddaje, kjer njihovim nesmislom namenjajo enako težo kot znanstveno potrjenim dejstvom raziskovalcev.

Na obe teoriji zarote sem postal že imun (In to brez namenskega cepljenja. – »No, kaj smo rekli o naravni krepitvi imunskega sistema?«) in ju v medijih preslišim približno enako uspešno kot oglase psihološke svetovalnice za perutnino ter narodno-zabavne napeve nekdaj domačega trgovca v tujih rokah, ki skuša ohraniti slovensko identiteto s sklicevanjem na najmanjši skupni imenovalec, ki ga še dodatno niža, kot bi bil produkt na njegovih policah. Sta le še beli šum, ki mi ne žre živcev. In tako mirno živim do konca svojih d…

Bam! Nič ne bo s srečnim koncem. Na slovenski sceni imamo novo zamolčano skrivnost. Za zdaj le v tiskanih medijih. A kolikor lahko sklepam po zgoraj omenjenih vzorcih, je le še vprašanje časa, kdaj bodo avtorico ali koga od njenih somišljenikov povabili v Polnočni klub, kjer nam bodo razkrili, da med nami živijo nezemljani. In to ne zgolj eni, marveč kar dvoji. Tako je, vrst nezemljanov je toliko, kot je bilo v nedeljo naših žog v nasprotnikovem golu. Tokrat brez angleške pomoči.

Zdaj ste zastrigli z ušesi. Kdo je obelodanil to presenetljivo vest? So jih opazili v observatoriju na Golovcu? So jih zaznali na Institutu Jozefa Stefana? Je predsednik na Facebooku objavil selfie z medgalaktičnimi obiskovalci, ker se niso mogli upreti maloprej omenjeni holcarski reklami in se je izkazalo, da je Henček imel prav glede glasbenih preferenc malih zelenih?

Nič od naštetega. Njihovo prisotnost med nami je v intervjuju za prilogo nekega dnevnega časnika razkrila Kataya, znan obraz s svojim glasom, ki preprosto ve in čuti, da so nezemljani z nami. Do sem nič takega. Znane osebe imajo mnogokrat kakšne hecne ideje. Ponovno oživljeni pajkičasti rokerji recimo, da so še relevantni. Huje je, ko novinarji ne potegnejo zasilne zavore, ampak skočijo na vlak. Tako na izjavo o obstoju nezemeljskih bitij v naši sredi, Kataya ne dobi novinarskega posmeha, ampak mojstrsko napeljano, skorajda zagotovo prej domenjeno iztočnico: »Visoki, svetli ljudje?« Seveda je ne izpusti in kojci odrecitira nezemeljsko taksonomijo. Najprej obstajajo visoki beli, ki so podobni človeški rasi in se prosto sprehajajo med nami. (Aha, Primož Brezec, zaman si si v začetnih letih svoje košarkarske poti mazal lica z rdečilom, dobili smo te!) Na drugem polu pa so reptili, ki jih ne vidimo, a se prisesajo na ljudi ter v njih sprožajo destruktivne misli in dejanja.

Jaz sem za. Zakaj? Ker mi tako ni treba imeti slabe vesti, da bi z zgornjimi besedami koga užalil. Če komu zapis ni ljub, nisem kriv jaz, marveč reptil, ki govori skozme. Jaz sem zgolj žrtev. Primož Brezec, reši me! 

Objavljeno v reviji Stop.