ŠE MANJŠA BRITANIJA
Odjemalci popkulturnih vsebin imamo večinoma precej neomajno mnenje o tem, kaj pričakujemo od ljudi, ki nas kratkočasijo. Veliko in še več istega. Ko nas bend navduši z nekim glasbenim slogom, bohnedaj, da bi si kampeljci privoščili odklonske izlete v druge podzvrsti ali, marijaobvarji, doživeli celo žanrsko transformacijo. Takisto je z igralci. Michael Keaton se je v osemdesetih večinoma svaljkal po komedijah, večinski konsenz je bil, da bo Burtonov Batman pogorel. Matthew McConaughey je bil čeden obrazek v romantičnih osladnicah. Nihilistični presušeenc v Pravem detektivu? Propadajoči HIV pozitivni mačo v Klubu zdravja Dallas? Kdo pri zdravi pameti bi mu namenil taki vlogi?
Podobno je z Mattom Lucasom, ki smo ga vajeni iz robatih in kvantaških komedij, kakršna je Mala Britanija. S svojim novim projektom Pompidou, ki je nastal v BBC-jevi produkciji in se že znašel na Netflixu, je s prejšnjim delom bolj v navzkrižju kot Pierluigi Collina, s katerim si delita brezdlakavo alopecijo, ki bi sredi tekme začel spotikati nogometaše in jim s kopačkami nudil brezplačno tajsko masažo.
Pompidou je namreč namenjen vsedružinski zabavi za širši starostni razpon kot monopoli. V njem ni moških, našemljenih v gole dvestokilske starke. Zgolj obubožani aristoktrat, ki si želi nekdanjega blišča, njegov butler in afganistanska hrtica v dotrajani prikolici. Brez lažnih invalidov, ki izkoriščajo manj brihtne prijatelje. Brez žlobudrajočih odklonskih najstnic. In brez razumljivih besed. Lucasov najnovejši televizijski projekt je namreč poklon legendam neme komedije in Atkinsonovemu gospodu Beanu. A ne gre za nemo komedijo per se. Liki govorijo veliko, a v svojem nerazumljivem džibrišu, v katerega občasno prileti kakšen nikalni »no, no, no« ali žugajoči »naughty, naughty«, kar Lucasu ponuja obilico priložnosti, da se izkaže s svojim gumijastim ksihtom in nezmotljivim komičnim tajmingom. Vse skupaj spominja na igrano različico legendarnega plastelinastega Pinguja, za katerega je Lucas dejal, da je eden njegovih vzorov pri ustvarjanju.
Pompidou je drzen podvig. V dobi, ko humoristične nanizanke tekmujejo med seboj, katera bo natresla več odrezavih verbalnih domislic na minuto, Lucas stopi na žogo in umiri tempo. Kar je največja odlika, a obenem tudi najhujša težava serije. Zdi se, da koncepti, ki so sicer splošni in se je z njimi lahko poistovetiti – iskanje denarja, hrane, ljubezni … – v polurnem formatu razvodenijo. Da si nadaljevanka privošči preveč prostega teka med preveč redko posejanimi komičnimi koreografijami in izvrstnimi vizualnimi gagi. Ob slednjih si človek zaželi, da bi posamezne zgodbe skrčili na deset ali petnajstminutne segmente, ki bi delovali bolj zgoščeno. Le naslovnega napeva ne spreminjati. Lucasova trapasta pesmica ostane z vami še dolgo zatem, ko ste že preklopili na Brooklyn 99. Pompidou – pompidou – la-la-la – pompi-dompi-pompidou.
Objavljeno v reviji Stop.