DEŽELA ZA STAREJŠE OBČANKE

V trenutno najpriljubljenejši oglasni oddaji z občasnimi programskimi premori so v nedeljo izbrali še zadnji dve talentirani entiteti, ki se bosta v velikem finalu merili z drugimi žlahtnimi izbranci za veliko nagrado medijske pozabe v roku štirih mesecev in možnosti oživitve kariere na zabavnem programu javnega teve servisa.

Oddajo sem spremljal, kakor običajno spremljam tovrstne izbore – s prebiranjem razpršenih komentarjev na časovnici svojega tviteraškega profila, zato na tem mestu ne kanim podajati pavšalnih sodb o kakovosti nastopajočih, temveč zgolj izraziti začudenje nad valom negativnosti, ki je završal ob napredovanju pojočih penzijonistk. Ljudje so vili roke, kako  je možno, da gre v finale nekaj, kar je tako v nasprotju z bleščavostjo tovrstnih oddaj, nekaj, kar je svetlobna leta stran od glamurja svečanih prireditev, četudi po letih celo mlajše od kakšne cigaro smukajoče stalnice brezplačnih pogostitev.

Odgovor je preprost. Mara in njene ljudske pevke so prišle v finale izbora nadarjencev zato, ker so logično nadaljevanje procesa, ki obrača smer slovenske popularne kulture proti izvoru. Če so v osemdesetih mulci na polno skakali na nietovski lep dan na smrt, v devetdesetih pošiljali učiteljice na nedostojne anatomske lokacije z Racijo, ter na prelomu tisočletja hodili v iks s Siddharto, je nato glasbeni oder mladine ostal v rokah prejšnje generacije rokerjev, ki so rasli v devetdesetih. Nakar se naslednja generacija sodeč po trendu ni pomaknila nazaj po izrazito mladinskih kontrakulturnih glasbenih zvrsteh na še starejše izvajalce, ampak je prišlo do premene v samem glasbenem slogu, ko so distorzirane kitare in kričeči dolgolasci pristali v kotu, namesto njih pa so glavne zvezde študentskih žurov postali pop izvajalci iz zbirk kaset njihovih staršev in narodno-zabavni harmonikarji, ki so peli, kot bi sadili rožice.

Zato ne čudi, da je mainstream zdaj pripravljen storiti še korak dlje nazaj v času in usmeriti reflektor na ljudske pesmi. Na narodno izročilo, za izvajanje katerega moraš, sodeč po posnetkih v zbirki Slovenske akademije znanosti in umetnosti, zadostovati povsem drugim kriterijem kot za uspeh na pop lestvicah. Prednosti so leta in število zob, ki je v obratnem sorazmerju s starostjo izvajalca. Posluh je zgolj ena od dodatnih izbir. Pri čemer moramo priznati, da Mara, ki bi se s svojo pretirano gestikulacijo izvrstno znašla v retrospektivi slovenskih filmov devetdesetih let, in njene ljudske pevke zadenejo melodija. A to je zgolj trik, da nas v pravo ljudsko glasbo uvedejo počasi, sprva na način, ki ga naša ušesa lažje sprejemajo.

Tovrstni premik bo seveda ugoden za producente, ki ne bodo plačevali pravic za izposojene melodije in besedila. Nič več prevajanja italijanskih ljubezenskih jamrarij o dekletih, ki so odšla drugam, nič več kopiranja kupa kaset lokalnega nemškega popa, ki se ga v obdobju interneta da zlahka odkriti, nič več nerazumljivega blebetanja, ki bi zvočno posnemalo besedilo izvirnika v nam neznanem jeziku. Vsa besedila, vsa glasba bo v javni domeni, priredbe pa edina zveličavna forma.

Seveda bo tudi ta vzpon ljudske glasbe zgolj prehodna faza do končnega cilja, do ponovne oživitve neandertalskega zvočnega izročila, ko se bo na radijskih postajah, gasilskih veselicah, študentskih žurih in v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma slišala zgolj rezka melodija koščenih frulic, podprta z grlenim, nerazumljivim petjem. Nekaj mi pravi, da se bodo v tem okolju najbolj znašli Pop Design, ki nam bodo lahko še enkrat prodali škdm, škdm, škdm.

Objavljeno v reviji Vklop.