TI SI VEDNO HUJŠI

Pri opisih humorističnih serij se rado opleta z izrazom »najbolj smešna reč na televiziji ta hip« in glede na subjektivno naravo humorja se oznaka lepi na širok spekter komičnih izdelkov. Če v poštev vzamemo še dejstvo, da ameriške serije niso delo zgolj ene ali dveh oseb, marveč scenaristične ekipe sestavlja več ljudi, lahko že v sami izvedbi sicer skupno začrtane sezone zaradi osebnih posebnosti piscev prihaja do odstopanj od splošne krivulje nadaljevanke.

A ena od tistih, ki jim uspe konstantno vzdrževati visok nivo objavljenega je serija You're the worst (Ti si najhujši), ki je v drugi sezoni zgolj zvišala vložke, ki jih je postavila v začetnem teku na kanalu FXX. Pisatelj z blokado britanske krvi Jimmy  (britanske krvi je on, ne blokada) in glasbena piarovka Gretchen, ki je zadolžena za javno podobo raperskega tria, sta zdaj že globoko v zvezi in se na vse kriplje trudita, da ne bi zapadla v ustaljeno rutino parov. Izogibata se ji predvsem z ustaljeno rutino žuranja in tlačenja vsega mogočega, še največ tekočega, v organizem.

Je pa zato krepko samska Gretchenina najboljša prijateljica Lindsay, ki ne more dojeti dejstva, da je mož Paul noče več in odklanja podpis ločitvenih papirjev. V novi samski in predvsem samostojni vlogi v svetu se nikakor ne znajde in dozdeva se, da bo Jimmyjev podnajemnik Edgar (kot sem navrgel že v opisu prve sezone, pa je vredno ponoviti: Ross Geller s posttravmatsko stresno motnjo), ki je oči za Lindsay metal že nekaj časa, končno prišel na svoj račun.

You're the worst je nadaljevanka, ki nima namena rušiti tabujev, a se vseeno stalno sprehaja po robu. V enem delu si vzame čas in preusmeri fokus na Jimmyjeve sosede, mlado družino, ki se Gretchen zdi kot rešitev njenih težav, o katerih več čez nekaj vrstic, v adrenalinski montaži prikaže ekstremno hišo groze s pokloni grozljivkam, vlogo hipsterjev kot dežurnih bebčkov iz prve sezone pa za nekaj časa prevzamejo gledališki improvizatorji. Gretchen spodbudi reperje, za katere je zadolžena, v umetno ustvarjen spor, Jimmyja pa obišče družina iz Angtlije. A ves humor, ki je na visokem nivoju, ni tako drzen kot resno razkritje duševnih težav, s katerimi se spopada Gretchen. Sredi sezone namreč brez vsakršnega pompa izvemo, da že od študentskih let trpi za klinično depresijo in to prikriva Jimmyju.

Kar zareže v živo je predvsem izvrsten prikaz njenega stanja, ki ga Aya Cash v vlogi Gretchen odigra izvrstno. Prisiljeni nasmehi v družbi, mlahavost in brezvoljnost brž, ko se ji ni treba pretvarjati za ljudi ter predvsem sprijaznjenost z ujetostjo v večno nihanje med vedrino in potrtostjo, ki sama določa frekvenco sinusoide razpoloženja. »S pravim pristopom bo to lahko zabavna pustolovščina za vse,« pomiri Jimmyja, ko mu razkrije svoje stanje. »Tako da od tebe potrebujem samo to, da ne delaš iz muhe slona ter, da se sprijazniš z mojim stanjem in dejstvom, da me ne moreš porihtati.«

Če je Edgarjeva PTSM v prvi sezoni delovala predvsem kot katalizator humornega, si depresija vzame trenutke za bolj ali manj mučno resnobnost, ki pa kljub manku humorja v teh trenutkih ne odvzame vrednosti seriji, marveč ji jo samo doda, saj pomembno vpliva na osebnosti osrednjih oseb in njihov razvoj. In z bolj razdelanimi liki dobimo širši razpon humornega, kar lahko zgolj pozdravimo.

Objavljeno v reviji Vklop.