KROG V TRIKOTNO REŽO

Končno nas je doletel tisti trenutek, pred katerim starši – še posebej tisti, ki so prepričani, da je avra njihovega potomca ovita v fino plast tolčenega kopirnega papirja – trepetamo. Obisk psihologinje v okviru sistematskega pregleda, ko dete upihne tretjo svečko na torti. Kar je tudi edina stvar, ki jo naredi s torto. Iz osebnih izkušenj torta otroka zanima zgolj toliko časa, dokler si pripravljen ob njej stati vpozoru s fajercajgom v iztegnjeni roki, da zadovoljuješ njegove nujne pihalne potrebe. Same sladice se dotakne zgolj, če je na njej figurica njegovega priljubljenega pravljičnega junaka iz fondanta. Tedaj je treba torto vtakniti pod varnostno stekleno kupolo, svečke pa je pametneje postaviti kar na kupolo samo. Sicer se torta, še preden bi jo kdorkoli odnesel v usta, spremeni v travnik, kjer Pujsa Pepa in njen bratec Jure čofotata po blatnih lužah, ki so v primeru čokoladne torte še posebej realistične. Nakar kogarkoli mine nositi torto v usta. Še najlažje jo recikliraš na naslednji zabavi kot grmado.

A vrnimo se k obisku psihologinje. Starši se ga bojimo, ker nam zna prinesti trenutek streznitve in kot pelinkovec grenke resnice, da naši sončki niso nič posebnega in so normalno razviti za svojo starost. Te besede psihologinje bržda delujejo kot kad ledene vode na ambiciozne starše, ki deco po prvem dopolnjenem letu hiti vpisat na čim več interesnih dejavnosti in krožkov, da mu čez štirinajst let ja ne bi zmanjkalo tiste pol točke za vpis na bežigrajsko. Za zadani cilj je poleg dojenja do tretjega razreda to največ, kar lahko storijo.

A pot do tja ni lahka. Pri dvanajstih mesecih otrok začne hoditi na angleške in nemške urice, pri osemnajstih mesecih ga pošljejo na učenje čela v kompletu z glasbeno teorijo, ob drugem rojstnem dnevu za darilo prejme tečaj ontologije in še pred dopolnjenim tridesetim mesecem njegove popoldanske zadolžitve v kombinaciji z urami v rednem vrtcu poskrbijo, da se domov vrača uro za starši. Nato žarečih oči in visokoletečih upov kot slovenski udeleženci Evrovizije pripeljejo otroka k psihologinji, ki se sploh ne zmeni za dekličine ali dečkove tujejezične veščine. Malo ji je mar za pretanjeno virtuoznost naslednjega Mozarta na klavičembalu. Sploh ga ne povpraša po razmerju med mišljenjem in Bitjo pri Heideggerju. Ponudi mu plastično hišico za lutke in figurice, ki jih otrok vidi prvič, saj zaradi natrpanega urnika nima časa za igro.

Ko mama in oče izpolnjujeta vprašalnike o otrokovem razvoju, ki po obsegu skorajda prekašajo Vojno in mir, otrok tako izkoristi prvih pet minut v tednu brez zadolžitev in presrečno zadrema kar na stolčku za mizo. Ko ga prebudijo iz dremeža, najprej matasto strmi v like, ki naj bi jih vstavil v pripadajoče reže, nakar se le predrami. Na vprašanje psihologinje, katera žival mijavka, dete odvrne »felis catus«, čemur sledi odkimavanje in besede: »Ne, ni kaktus.«  Roditelja se začudeno spogledujeta, kdaj se bo psihologinja začela z otrokom pogovarjati v aramejščini, a tega ne dočakata. Namesto tega pove njima, da je njun otrok normalno razvit, ter da je rešil tudi že kakšno nalogo za pol leta starejšo populacijo. Onadva nemo obsedita, čez kako minuto znova najdeta dar govora, se poslovita in odneseta otroka, ki je znova izkoristil nekaj prostih trenutkov v urniku in zadrnjohal.

Midva teh skrbi nisva imela. Mogoče nama bo žal kdaj pozneje, ko mu bo zmanjkalo pol točke za vpis na bežigrajsko. Ampak to je v za zdaj še daljni prihodnosti. Trenutno se sekiram le, ker se nisem pozanimal, kaj psihologinja med testom sprašuje otroka. Tako bi ga lahko natreniral, da bi na vprašanje »Kaj plava?« odgovoril »Martin Strel«, na vprašanje »Kaj leti?« pa »Vsake pol leta vodstvo slabe banke.«