ZLOBCI ANTE PORTAS
Gotham je v drugo sezono mračnjaške detektivke vkorakal skozi široko odprta vrata. A kaj, ko vrata pripadajo lokalnemu zaporu/umobolnici Arkham, skozi katera pobegne prgišče sprevrženih umov. Tehnično gledano sicer ne pobegnejo, marveč jih iz kehe reši Tabitha Galavan, ki jih dostavi bratu Theu, visoki živini gothamske gospodarske zbornice, ki ima z mestom svoje namene. Ti se prvenstveno glasijo: nad Gotham naščuvaj izurjeno skupino elitnih zločincev, da bi očistili mesto s krvjo in ognjem. Kljub targaryensko zvenečemu načrtu med zlobci ni Viserysa, opazimo pa osebe z zametki ikoničnih stripovskih antijunakov od Harley Quinn do Jokerja. Vprašanje je le, koliko namigov, ki jih nam ponujajo ustvarjalci serije, je resničnih, in koliko zgolj lažnih sledi, ki nas bodo popeljale na obed rdečih slanikov.
Toda pisan nabor zlobcev, ki bodo počasi izgubili mlečne zobe in se transformirali v kultne zločinske veleume ni največja preobrazba, ki smo jo deležni v drugi sezoni proto-netopirščine. Ta se zgodi v središčnem liku, detektivu Jamesu Gordonu, ko policijski komisar Loeb najde izgovor, da ga izpusti, čeprav je bil Gordon že degradiran na nivo uličnega policista in tako rekoč nezmožen kakršnegakoli boja proti korupciji v policijskih vrstah. Zdi se, da je njegovih svetlih namenov in poslanstva konec, toda na obzorju se vseeno zariše žarek upanja. Le da žarka ne oddaja svetlo sonce, marveč črna luknja, ki grozi, da ga bo posrkala vase. Da bi se Gordno znebil Loeba z mesta komisarja in dobil nazaj svojo značko, je pripravljen stopiti v španovijo s Cobblepotom, Pingvinom, ki je po Falconejevemu vdoru v tla postal de facto vodja gothamskega kriminalnega podzemlja, vendar mu tekmeci še ne priznavajo popolne oblasti.
Čeprav se je Gordon že v prvi sezoni nekajkrat gibal na sivi meji med legalnim in nelegalnim, še nikdar ni doživel takšnega padca z idealistične platforme, na kateri je vstopil v svet gothamske policije, saj tokrat med pobiranjem dolga za Cobblepota – sicer v samoobrambi, a vseeno – ubije šefa manjše kriminalne frakcije, kar nam obeta vsaj nastavek za kakšen notranji boj v prihajajočih delih in morebitno globljo psihološko razdelavo določenih likov.
Slednje lahko pričakujemo tudi zaradi nove pripovedne strukture serije, saj se odmika od vsakotedenskega zločina k bolj povezanemu narativnemu loku. Tako ima Gotham možnost, da naredi naslednji kakovostni preskok k trdnejši psihološki karakterizaciji. Sama produkcija nadaljevanke je vizualno skoraj brezhibna, saj uspeva v vzbujanju klavstrofobičnih občutkov milijonskega mesta, ki lebdi nekje med včeraj in zdaj, kjer se noir estetika prepleta z mobilnimi telefoni. Mogoče bo prav vzpon zlobcev poskrbel za večjo čustveno razgibanost glavnih likov, ki se na trenutke zdijo precej dokončni brez možnosti nadaljnjega razvoja ter lahkotni večerni kratkočasnici dodal Zaardonovo težo.
Objavljeno v reviji Vklop.