Zbogom, kapitan!

Ob slovesu Robina Williamsa je med njegovimi navedki, ki so zasuli družabna omrežja, prevladoval tisti, da je vsakomur odmerjena zgolj iskrica norosti, ki je ne sme izgubiti. Zanj se je zdelo, da v njem ni zgolj ene, marveč cela galaksija isker. V sleherni vlogi, ki se je je lotil, je žarel z intenzivnostjo tisočerih sonc. Najsi bo to nekonformistični učitelj v Društvu mrtvih pesnikov, v žensko preoblečena gospodična Doubtfire, ob kateri smo mulci cepetali od smeha (in ki je dobila svoj najlepši poklon v Odbiti rodbini s transvestitsko eskapado Tobiasa Fünkeja), ali ganljivi brezdomec na lovu za svetim gralom, ki uživa, kadar mu tiček plapola v vetru.

Bil je človek tisočerih glasov, pod odrskimi in filmskimi žarometi pa so iz njega vreli izbruhi komičnega genija, kar je spretno izkoriščal v svojih stand-up nastopih. Od bizarno alternativnih začetkov do poznejših mainstreamovskih specialk, od katerih nedvomno sleherni ljubitelj stand-upa na izust zna vsaj kos o Škotih, ki so si izmislili golf. Prav tako se ni bal improvizacije. Po besedah nekaterih organizatorjev naj bi včasih na oder odšel popolnoma nepripravljen in se prepustil toku idej.

Ob vseh likih, ki jih je v svojem življenju upodobil, in njihovi raznolikosti, človek zlahka pomisli na besede enako kameleonskega Petra Sellersa, ki je dejal, da ne ve, kdo ali kaj je. Da se je nekoč za masko skrival on, a si ga je dal operativno odstraniti. Seveda so vsa ugibanja, kaj je v resnici težilo Robina Williamsa, odveč, a ob njegovi smrti se je znova pojavil že poznan medijski vzorec. Bombardiranje s članki o klišeju nesrečnega klovna. Mediji so se grebli, kdo bo prvi dobil priznanje kakega komika, da smo vsi, ki se ukvarjamo s komedijo, Pagliacciji. Da si mukoma nadenemo nasmeh, kadar stopimo na oder, sekundo po padcu zavese, pa še sami zapademo v mrakobno turobnost duha. Hoteli so nas umeriti po svojem kopitu.

Kot avtor tistega učbenika iz Društva mrtvih pesnikov, ki je vrednosti pesmi meril z grafom. Williamsov lik je dotične strani iztrgal in zahteval samostojno, čustveno dojemanje umetnosti. Za kar se mu zahvaljujem tako kot za nastope, ki sem jih preučeval in skušal ugotavljati, ali so miselni preskoki in tematske tangente resnično plod trenutnega navdiha, ali zgolj mojstrsko zvadena popolnost, ki deluje nepripravljeno. Hvala za oboje in še več.

(Objavljeno v reviji Stop)