Sherlockovo vstajenje

Na novega leta dan smo teve zasvojenci dobili novo dozo droge, na katero smo čakali, odkar se je 15. prosinca Sherlock Holmes v podobi Benedicta Cumberbatcha pognal s strehe v gotovo smrt, da bi rešil svoje prijatelje – če je v sherlockovski sociopatski miselnosti to seveda prava beseda – pred Moriartyjevimi morilci. Dve leti so se kovale teorije, kako je detektiv preživel, in ko sta Steven Moffat ter Mark Gatis, stvarnika genialne prestavitve Doylovih pisarij v visokotehnološko okolje sodobnega Londona, tretjo sezono otvorila z razlago, v katero sta vpletla Derrena Browna in zapleteno logistiko množice pomagačev, smo po staretovsko požugali s kazalcem, češ, lej ju falota, kako sta nas potegnila za nos. Nakar sta nas minuto zatem zares potegnila za nos, ko se je izkazalo, da je vse skupaj zgolj teorija enega od likov iz serije. Nakar sta jih nametala še nekaj, vse lažne, četudi zabavne. Pravega odgovora ni bilo, a to ni bilo bistvo uvodnega dela. Kar je pritegnilo, je bila interakcija med Sherlockom in Watsonom, ko se mu prvi želi razkriti, medtem ko drugi skuša zbrati pogum, da bi zaprosil svoje dekle za roko. Eskalacija tenzij med glavnima likoma, vse hujši Watsonovi odzivi na Sherlockovo nedojemanje njegovega čustvovanja, in vse zanikrnejši lokali, iz katerih so jih metali so poskrbeli za humorno vzpostavljanje novih razmerij, a obenem jemali čas, ki bi ga sicer porabili za reševanje zagonetnih primerov.

Negodovanje, da gre vse preveč časa za obrobne stvari, se je razširilo po drugem delu, ki si je za okvir vzel Watsonovo poroko. Nočem preveč razkrivati vsebine, ker serije naši programi še niso predvajali, a fantovščina, ki je razburila množice, je za moje pojme genialna dekonstrukcija pravil, ki sta jih postavila Moffat in Gattis, ki sta se očitno odločila, da če bo kdo parodiral njunega Sherlocka, bosta to kar sama oziroma v sodelovanju s tretjim piscem serije, Stevom Thompsonom. Nasploh se je celotna tretja sezona (klasično britansko kratka s tremi poldrugo uro dolgimi deli) zdela bolj kohezivna kot prvi dve. Če smo prej spremljali ločene zločine, lahno povezane s pretnjo Moriartyja iz ozadja, je tu izrazito bolj zasnovan dramaturški lok, ki poteka od ponovne združitve starih kompanjonov, simbolične razdružitve z Watsonovo poroko in še trdnejše združitve preiskovalnega para.

Roko na srce novi deli odstopajo od smernic, ki so jih zakoličili v prvih dveh sezonah, in tisti, ki je želel še več istega, je bil razočaran, toda ustvarjalcem je uspelo sproducirati gledljive štiri ure in pol, polne preobratov, prebliskov, vzponov in padcev plus prizor, po katerem nobenega filma s pretnjo bombe ne boste več gledali z enakimi očmi. To niso osnove Sherlocka Holmesa, to so doktorske disertacije.

(Objavljeno v reviji Stop)