Talci televizije

Hudič je, ko se ti serija, ki jo gledaš, izpridi sredi sezone. Običajno se tolažiš z največjo lažjo na svetu: če sem zapravil toliko časa zanjo, pa poglejmo do konca, da ne bodo šle ure, preždete pred televizorjem, v nič. Ne samo, da se zavedaš, da si vrgel čas stran, zdaj se zavestno odpoveduješ nekaj uram kakovostnega visenja na facebooku ali lučanja jezne perjadi. A se v samoslepilnem argumentiranju vseeno prepričaš in trpiš do konca.

To se mi je v jesensko-zimski sezoni primerilo s Hostages (Talci). Zaplet je zvenel mamljivo. Družino zdravnice, ki bi morala operirati predsednika ZDA, vzamejo za talca in ji zagrozijo, da bodo pobili vse, če ne bo sama med operacijo pokončala svojega pacienta. Da bi bil vložek višji, je vodja ugrabiteljske ekipe v resnici agent FBI, ki očitno dela na črno na drugi strani zakona. Privlačen trailer in dejstvo, da je serija delana po vzoru istoimenske izraelske serije, kar se je izkazalo za pozitivno v več primerih, od Na terapiji do Domovine, sta bila magneta, ki sta me vlekla za televizor tudi, ko je po treh delih zgodba zašepala in postregla z neprepreičljivimi psihološkimi preobrati glavnih likov. Pa to niso bili edini preobrati v zgodbi. Protagonisti in antagonisti so med dogajanjem menjali strani hitreje kot Dimitrij Rupel in Karel Erjavec skupaj. Vrtinec spletk, v katerega so bili posrkani vedno novi in novi konspiratorji, bi zlahka našel mesto v kakšni pisariji Dana Browna (kar sicer tudi pove svoje), toda na koncu je vse zvodenelo v en velik topšop za stockholmski sindrom. Ugrabitelji so družino pretepali, zdravnici (Toni Collette) ubili sodelavko in strpali sestro v psihiatrično kliniko, pa je ta našla čas za poljubljanje z vodjo ugrabiteljev, Duncanom (Dylan McDermott). Noseči najstniški hčerki so umorili fanta, ampak ker je bilo to storjeno v samoobrambi – do katere brez ugrabitve sploh ne bi prišlo – je šla hčerka ugrabiteljem toliko na roko, da jim je pomagala vzpostaviti alibi. Vse to, ker so ugrabitelji vmes nekajkrat do njih tudi prijazni. Nato se izkaže, da se je Duncan, v akcijo podal pod prisilo in da to počne, da bi priskrbel svoji bolni ženi kostni mozeg za presaditev, najboljši darovalec pa je ravno predsednik ZDA. Zakaj? Ker je v mladih letih posilil njeno mater, vendar misli, da je mrtva, in ne ve, da ima nezakonskega otroka. Tu so še moževa ljubica, pokvarjeni policisti, šolski dilerji, predsednikova svakinja, ki skupaj z direktorjem NSA cilja na prevzem oblasti, ter družinski pes, ki po dveh ali treh delih izgine in se znova pojavi v zadnjih treh minutah serije za lesijasti srečni konec.

Razumskih argumentov, zakaj sem gledal celo serijo, nimam. Sicer je res, da sem nekje na sredi med gledanjem začel vse bolj intenzivno viseti na facebooku in lučati jezno perjad. A povsem se nisem mogel odtrgati. Na podzavestnem nivoju sem očitno ponotranjil stockholmski sindrom, prikazan v Talcih, in tudi sam vzljubil ugrabitelja svojega časa. Vsaj toliko, da sem se z njim prebil do trenutka, ko ga je teve policija odpeljala v zapor neobnovljenih serij. Rotim vas, ne tvegajte istega, če bo serijo odkupil kak naš kanal. Naj bo dovolj, da sem jaz trpel za vas.

(Objavljeno v reviji Stop)