Gangsterski paradiž

Ko misliš, da te ameriški poučni dokumentarni (na svetu ni dovolj velikih narekovajev, med katere bi vtaknil ta dva pridevnika, da bi ju lahko izgovoril z resnim obrazom) programi s svojim naborom resničnostih bizark ne morejo več presenetiti, v nedeljo zvečer med predspalnim prečesavanjem kanalov na Discoveryju naletiš na oddajo z naslovom, ki je tako oksimoronski, da palec samodejno zdrsne z daljinca. Stvar, ki nosi naslov Amiška mafija, pač moraš pogledati, sploh, če te opis serije mami s krilaticami, da »boste videli skrivnostni svet kriminala in kaznovanja v amiški skupnosti v Lancasterju v Pennsylvaniji. Raziščite svet Lebanona Levija in njegove ekipe, da bi videli, kako ščitijo svoje sorodnike pred vplivi iz zunanjega sveta in kako vzpostavljajo mir in red med njimi.«.

Povprečen odjemalec popularne kulture pozna Amiše iz spota Weird Al Yankovica, kjer izve, da radi pinijo maslo, postavljajo skednje in živijo brez tehnoloških dobrin (no, in iz filma Priča, kjer izve da so amiška deca Harrisonu Fordu ekvivalent depiliranega Chewbacce), zato me je zanimalo, ali se bodo preganjali s kočijami in koliko strelnega orožja bo sploh v igri. Sploh, ker sem na oddajo preklopil ravno, ko nizkorasli mafijski silak v slamniku s kijem razbija steklene kozarce surovega mleka nekemu kmetu, ki ga ne bi smel prodajati.

Naletel sem ravno na prvi del druge sezone, tako da sem bil deležen krajših ekspozicijskih pasusov, ki so me vpeljali v zgodbo mafijskega šefa Levija in njegove bande. Levija spoznaš ga po črnem klobuku, da se loči od vseh ostalih, ki nosijo slamnike (moški), avbe (ženske) in pletene kitke (Levijev temnopolti nasprotnik s subtilnim vzdevkom Črni Amiš). Zgodbe, ki so jih predstavljali, so bile takšne, da sem pred ekranom obsedel odprtih ust: eden od mafijskih silakov mešetarju z živalmi vrne kruljavega konja, ki ga je zvijačno prodal neki ženski, in si samovoljno vzame novega, drugi silak krade smeti tipu, da bi o njem izvedeli kaj obremenilnega, edina ženska v oddaji odpira manufakturo prešitih odej, da bi pomagala skupnosti, spet tretji silak pa se vrača s Floride, kjer je bil ob vozniški izpit in se pod budnim nadzorstvom kriminalnega kamerada navaja, da ne vozi več mercedesa, ampak voz z dvema konjskima močema. Priročno pa imajo v svojih vrstah še menonita, čigar verska prepričanja so kanček ohlapnejša in lahko opravlja umazane posle, ki jih amiši ne smejo. Dodatna bizarnost je evropskemu ušesu (in najbrž tudi večini ameriških uhljev) tuja pensilvanska flamščina, ki pa je še vedno razumljivejša od kmetavzarskega narečja ilegalnih žgnajekuhov v Tihotapcih alkohola, edukativni oddaji, ki sledi Amiški mafiji.

Vse se gradi do velikega finala, ko v odjavni špici amiški gangster počasi stopa proti kameri, medtem ko za njegovim hrbtom v zrak vrže amiško kočijo. Takrat gledalčevo oko pritegne opozorilo, da so deli oddaje zaigrane uprizoritve resničnih dogodkov, da bi zaščitili vpletene. In ko se dotični gledalec skuša spomniti, kateri deli so bili označeni kot rekonstrukcije, ter se spomni, da na ekranu ni bilo nikakršnega opozorila, da gleda zaigrano poustvaritev, se v možganih prižge rdeča lučka detektorja za nakladanje. Dvomi, ki so ga prevevali med gledanjem, da gre zgolj za kvazimentarec, se ob krajšem klikanju po spletu, potrdijo in postane očitno, da gre pri Amiški mafiji za eksploatacijo obskurne kulturne srede, ki se odreka vsem množičnim občilom in se tako ne bo nastavljala novinarskim mikrofonom, da bi izpodbijala resničnost prikazanega. Nakar se lahko tolažiš, da nisi gledal resničnostnega šova, ampak sitkom, tako da lahko še naprej ponosno nosiš značko alternativca.

(Objavljeno v reviji Stop)