Divja jaga
Čez nočno nebo je neslišno zajadrala sova. S senco široko razprostrtih kril je za nekaj trenutkov zakrila bledo obličje ščipa in hušknila proti jasi, kjer je počenila na vejo mogočnega hrasta in srhljivo zaukala. Oprezno se je razgledala na vse strani, nato pa hrkajoče izbljuvala kroglico mišjih kosti in dlak in urno vzprhutala proč, kot bi jo bilo sram tega odmika od sicer graciozne elegance njenih gibov in dejanj.
Medtem ko se je njen temni obris manjšal na zvezdnati črnini svoda, se je pod hrastom zganil nekam večji obris bolj zelenkastih tonov, ki je dotishmal nemo ždel, prislonjen ob hrapavo lubje.
»Benti žival nagravžno,« je besno iztisnil skozi tesno sklenjene zobe ter s komaj vidnim izrazom gnusa na obrazu (svoje je namreč naredila tema, sam se je s kremženjem potrudil za odlično oceno, k čemur je pripomogla tud trgajoča bolečina v križu) z iztegnjenim palcem in kazalcem prijel grudico glodavčevih ostankov in jo zalučal čim dlje od sebe. Lej kaj mi je bilo treba tega? je pomislil. Vse nehigienično in nerazkuženo se mu je gabilo. V želodcu je začutil manjšo centrifugo, ki mu je hotela poslati večerjo navzgor po požiralniku. Debelo je pogoltnil slino, da je umiril prebavila. Prav nenavadno, kako je za človeka, ki ga je zaradi gabljivosti okolice stalno po malem sililo na bruhanje, lahko želodec pri spodnjih durih praznil zgolj na domačem keramičnem prestolu, ki ga je predtem temeljito zdrgnil z lastno mešanico razkužil, da se je v deski lahko občudoval kot v zrcalu.
*
In prav ta nevajenost črevesja na razkrivanje svojih skrivnosti tujim toaletam ga je pred letom dni prvič poslala v to hosto. S prijatelji so popivali v vaški gostilni, ko smo mu prebavila proti možganom poslala signal, da se počasi bliža faza praznjenja in naj se usta prijazno poslovijo od sopivcev, noge pa naj ga ponesejo proti domu, kjer ga čaka brezmadežno sedalo. Ravno je kanček majavo vstajal, ko mu je na ramo padla težka Antonova roka in ga prikovala nazaj na stol.
»Kam pa kam, Furlan?« ga je ogovoril glava vaške lovske družine in dežurni vicmoher na proslavah v zadružnem domu. »Te je spet kam stisnilo?«
»Kaj misliš, Anton?« mu je odgovoril ter s kotičkom očesa in kančkom gnusa opazoval umazane mesnate prste, ki so mu počivali na rami.
»Daj, no,« so se mu v obraz zarežala Antonova usta, polna rumenkastih zob, ki so iz dlesni štrleli pod vsemi mogočimi koti. »Pa ja ne boš spet trdil, da ima naš krčmar preveč svinjsko straniščno desko, da bi ti nanjo posadil svojo velecenjeno rit?« Omizje se je zasmejalo, kot je velevala nenapisana tradicija, da se je treba zarežati ob vsaki omembi zadnjice s kako nespodobnejšo sopomenko. Anton ga je tokrat imel pod kapo ravno prav, da je bil še dodatno vsiljiv in nadležen, smeh pivskih bratov pa je prav tako uspešno razpihoval žerjavico kvantaških domislic. »Poglej tistole plaketo nad šankom.«
»Katero? 'Našemu oštirju Lojzu za Abrahama želimo, da bo še vedno dajal na kredo, ko se nam poleg grl presušijo tudi denarnice'?« Tudi sam je bil že kar prijetno nakresan, tako da se mu je med glasnim branjem jezik spotikal čez določene črkovne sklope.
»Ne te, bumbar. Tisto zraven. 'Območno združenje turističnih organizacij podeljuje gostilni pri Farovžu nagrado za najbolj urejeno gostišče leta.' In tebe je strah, da se boš na njegovem sekretu česa nalezel, strahopetec.«
»Poglej, Anton, ni toliko težava v tem, da ne bi zaupal Lojzetovi snažnosti. Rit bi, ampak glava noče.«
*
Rit bi, ampak glava noče. Bedak. Sem res moral stegovati svoj preklemani jezik, namesto da bi mu odmaknil dlan z rame in se odmajal domov? Nelagodno se je presedel pod okriljem hrasta in pogledal na uro. Do polnoči je manjkalo še slabe četrt ure. Bolečina v križu se je stopnjevala, kot bi vedela, da so ji štete ure. Pravzaprav minute. Vsaj upal je, da so ji. Zadnje leto je bilo peklensko. Kljuvalo ga je, kot bi mu spodnji del hrbta okupirala jata sestradanih orlov, da se je komaj premikal. Iz dokaj atletsko grajenega moškega se je v dvanajsth mesecih razlezel v zaobljenca, saj je bil zaradi neznosnih bolečin obsojen na ždenje in poležavanje. Resnično upam, da bo delovalo.
*
»Rit bi, ampak glava noče?« se je v odgovor zakrohotal Anton. »Ti jih pa pihneš. A skozi usta serješ?«
»Ne, ampak …« Neuspešno je iskal odgovor po neurejenih mislih.
»Kaj te pa stane, če poskusiš? Daj no, en bobek ti bo pa ja uspelo stisniti,« ga je pregovarjal Anton.
Močno rdeče vino mu je meglilo razsodnost. Dovolj mu je bilo stalnega norčevanja. »Prav,« je dejal in se dvignil. »Prav,« je ponovil. »Grem poskusit.« Med spontanim aplavzom pivskega omizja in obšankja se je odmajal proti toaletnim prostorom.
»Pa ne potegni vode,« je za njim zavpil Anton. »Dokaze hočemo. Če bo samo smrdelo, bomo domnevali, da je ostalo pri prdenju.«
*
Še zdaj, leto zatem, ga je spreletelo, ko se je spominjal, kako si je na stranišču odpasal hlače in spustil goli ritnici proti školjki. Nič ni pomagalo, da je desko prej temeljito zdrgnil z robci in lastim razkužilom, želodec mu je vsebino silil proti grlu. Ozrl se je v luno, ki se mu je polna rogala z neba kot bleda rit, ki je ni strah posesti se, kamor jo je volja, in se spačil od bolečine. Nebo je bilo brez oblačka in v daljavi je slišal ukanje zbora razkropljenih sov. Nekako jim je zavidal izločanje prebavljenega skozi usta, saj bi mu na tak način nikdar ne bilo treba sesti na stranišče.
*
Ko je sedel na gostilniško školjko, se mu je zazdelo, da ga hladna plastika žge v kožo. Počutil se je, kot bi ga žigosali z razbeljenim železom. Kriknil je in skočil kvišku. Opletajoče si je oblekel hlače in segel po kljuki, da bi ušel iz devetega kroga pekla, obloženega s keramičnimi ploščicami. Sunkoma je odprl vrata in planil mimo sopivcev. Ti so se mu med smehom rogali in prdeli z ustnicami. Opotekel se je iz gostilne in se usmeril proti domu, toda želodec se mu je dvigal in dvigal, da je njegovo vsebino mukoma zadrževal v sebi. Vedel je, da mu ne bo uspelo priti do varnega zavetja domačije. Zavil je v hosto in odrival veje pred seboj, da ga niso bile po obrazu, ko je prodiral v goščo. Ko je bil prepričan, da je dovolj oddaljen od ljudi, se je sključil in pustil, da je udarilo iz njega.
V zvoniku je začelo biti polnoč. Tedaj se je skozi noč razlegel lovski rog. Sledil mu je lajež psov in rezgetanje konj. A z zvokom je bilo nekaj narobe. Zvenel je kanček zategnjeno, kot kaseta, ki na trenutke upočasnjuje trak. Otrpnil je. Ne more si privoščiti, da bi ga takole našli. Potem bi resnično bil tarča vaškega posmeha do konca svojih dni. Hrup se je bližal, iz njega pa je še kar lilo, da se ni mogel premakniti.
In nato jih je zagledal. Breztelesne prikazni iz kopren, ki so jezdile skozi gozd na hrbtih prosojnih konj. V tem trenutku se ne bi mogel zganiti, tudi če bi se hotel. Galopirali so proti njemu in završali skozenj. V križu ga je usekalo, kot bi mu nekdo vanj zasadil sekiro. Usločil se je in zarjul od bolečine. Pred očmi se mu je stemnilo. Ko jih je znova odprl, so duhovi izginili. Očitno pijane blodnje. Trganje v križu pa je ostalo. Najprej je mislil, da si je ob nenadnem premiku ukleščil kakšen živec, toda vsi zdravniški pregledi v naslednjih mesecih so kazali, da ni z njim nič narobe. Masaže, blokade, fizioterapevti, akupunktura, romanje na božjo pot, bolečine ni odpravilo nič.
Nazadnje se je obupano zatekel k zeliščarici, ki je živela v koči na obronku vasi in jo pobaral, ali ima kako mešanico zelišč, ki bi mu omilila muke. Starka mu je skuhala čaj in ga podrobno zaslišala, kako se je bolečina pojavila. Toliko časa je prijazno vrtala vanj, da ji je zaupal privid, ki ga je doživel med bljuvanjem. Starki se je omračilo čelo. »Divjo jago si videl,« mu je dejala.
»Divjo jago?«
»Duše lovcev, ki so ob nedeljah namesto k maši hodili na lov. V tvoj hrbet je nekdo zasadil sekiro. Ni druge rešitve, kot da se točno leto po dogodku vrneš na kraj, kjer si jih srečal, se znova skloniš in počakaš, da jo izderejo iz tebe, ko prijezdijo mimo.«
Ob teh besedah je le odmahnil z roko in se poslovil, toda ko kljuvanje ni popustilo niti po letu dni, se je odločil, da vseeno poskusi srečo.
*
Do polnoči so manjkale še slabe tri minute. Okorno se je dvignil in stopil k robu jase. Sklonil se je in brez pravega upanja čakal. Sove so ukale. V zvoniku je zadonelo prvič. V istem trenutku so se razlegli lajež in rezgetanje in streli in trobljenje. Zatisnil je oči in tiho molil, naj se mu želja uresniči. Hrzanje je bilo že čisto pri njem, ko je zaslišal zdaj upočasnjen, zdaj pohitren glas: »Tu nekje sem lani odložil sekiro. Jo kdo vidi?«
»Tamle čez je,« je odgovoril drug glas z enako nestanovitno hitrostjo.
»Pa res. Hvala.«
Začutil je, kako bolečina popušča. Še vedno si ni upal odpreti oči in je čakal, da kakofonija prikazni potihne. Da le ne postanem tnalo za kako novo ostro orodje, je pomislil.
Hrup se je oddaljeval. Preden se je dokončno razblinil v noč, je zaslišal pojemajoč glas enega od divjih lovcev.
»Krasno, ti si dobil sekiro, meni je pa nekam izginil iPod z zbrano diskografijo Veselih Štajerk.«
Ušesa mu je napolnil zvok harmonike.
(Objavljeno v reviji Joker)