Karte preteklosti
Pred kratkim sem si končno omislil Telekomovo škatlico (ki se je tistihmal še z imenom Siol dičila) in odkril radosti gledanja za nazaj. Obrisal sem prah s CD predvajalnika, v najboljši Etini maniri vanj vložil plošček Košir Rap Teama in na ves glas nažgal štiklc Time is not my master. Nič več poslavljanja od kolegov sredi debate ob pivu, da bom lahko ujel Hidak - Mostove. Nič več bentenja, ko otrok ne bo hotel zaspati in bom zamudil uvodni skeč Rakete. Potem pa ugotovim, da ogleda za nazaj sploh ne potrebujem, saj te nekatere oddaje odnesejo dlje v preteklost, kot omogoča ta napredna funkcija.
Krepkega skoka v času nazaj sem bil deležen v petek, ko sem med preklapljanjem kanalov obstal na Polnočnem klubu, v katerem so se menili o igrah s kartami. Vse skupaj je delovalo, kot bi predvajali arhivsko oddajo iz osemdesetih let, v katero se je s pomočjo ukrivljenega časovno-prostorskega kontinuuma skozi črvino transportirala gostja, ki je predstavljala sodobne zbirateljske igre s kartami tipa Pokemon in Magic. Ob vsem drugem se je zdela tako izven časa, da sem samo čakal, kdaj se bo v ozadju studia materializirala modra policijska telefonska govorilnica, iz katere bo skočil Matt Smith s fezom na glavi, pomahal z zvočnim šraufencigerjem, potegnil gostjo v Tardis in zbežal še ravno pravi čas, da se bo izognil invaziji dalekov, ki so prišli eksterminirat klavir. Da, klavir, ta unikum slovenskih pogovornih oddaj, ki z ležernimi melodijami ubija ritem debate, ki se nezavedno podredi počasnim akordom belih in črnih tipk, in spreminja program v literarni nokturno.
Časovni preskok je namreč edini način, kako si lahko leta 2013 razlagam oddajo o kartah, v kateri ni predstavnika trenutno najbolj razširjene igre s hudičevimi podobicami, pokra. Smo pa poleg že omenjenih sodobnih družabnih iger s kartami in taroka, ki je v slovenski duši ukoreninjen tako globoko kot travme ob osnovnošolskem branju Cankarja in nespoštovanje cestnoprometnih predpisov, na pladnju dobili šnops in bridge. Druga najbizarnejša stvar večera je bil pogovor voditelja z neozvočenimi demonstratorkami taroka, ko mu je šele po kaki minuti kapnilo, da bi bilo mogoče dobro sogovornicam podati mikrofon, ki ga je prav v ta namen vzel s seboj k njihovi miti, da se jih sliši. In ko je to končno storil, je izstrelil vprašanje: »Pa zmaga kakšna ženska na kaki tekmi?«
Če to ni dovolj, da se zavemo dejanskega obdobja nastanka oddaje, je tu še kronski dokaz. Poleg demonstratork taroka in ekipe, ki je igrala bridge, so v živo predstavljali še eno igro, in sicer pasjanso. Tako je, v studio so pripeljali nekoga, da se je šel samotarsko igro, ki jo od začetka devetdesetih let igramo samo še na računalnikih, ki pohitrijo zamudno postavljanje kupčkov in prekladanje kart. Nič čudnega, da mu niso namenili niti besede, saj bi se mu zlahka zareklo, da nestrpno pričakuje drugi album New Kids On The Block.
(Objavljeno v reviji Stop)