Gorska koča
Bernard je planil v sobo, zaloputnil vrata in ihtavo vtikal ključ v ključavnico. Ključ je v zarezo zdrsnil že v drugem poskusu in Bernard je zaklenil razmajana lesena vrata. Panično se je razgledal po sobi in stekel do lično izrezbarjene komode z reliefom idiličnega lovskega prizora na prednji plošči zgornjega predala. Za hip je ošinil rezbarijo, a v tem bežnem trenutku, naphanem z adrenalinom, se mu je v misli zarisala sleherna potankost podobe: lovec, ki galopirajoč na konju trobi v lovski rog, psa, ki razigrano tekata konju med nogami, in plen, lisjak, ki je čisto preveč vedro in prešerno kukal izmed grmičevja. Bernard se v tem trenutku ni mogel niti malo poistovetiti z lisjakom, in če bi imel košat rdečkast rep, bi si ga bržda ovil okrog oči, se zvil v klobčič in se pretvarjal, da so vse samo mučne sanje.
Zgrabil je komodo in jo porinil proti vratom. Z glasnim hreskom je odrgnil rezbarijo, ko se je les podrgnil ob les, in miniaturni lovski rog se je zakotrljal po lesenem podu gorske koče. Bernard se ni zmenil zanj, temveč je z očmi mrzlično švigal po sobi, s čim vse bi se še lahko zaščitil. »Okno,« ga je spreletelo. Krvoželjne prasice bi lahko prišle skozenj. Pognal se je k postelji, da bi jo privzdignil kvišku. Z vso silo jo je potegnil navzgor in jo prislonil k oknu. »Kurac. Nič ne bo,« je pomislil. Postelja zaradi dolge vzglavne stranice ni niti malo zatesnila okna. Prevrnil jo je na tla in stopil k omari. Masivna hrastova omara z dvokrilnimi vrati je bila težka kot sam vrag. Uprl se je vanjo z vso močjo, kar jo je še premogel, in jo ped za pedjo potiskal proti oknu. Vmes mu je z boso nogo uspelo pohoditi odlomljeni lovski rog s komode, ki se mu je zadrl v podplat, da je glasno zaklel. Po slabi minuti poskakovanja po levi nogi in udrihanju s pestjo v omaro, da bi pozabil na bolečino v stopalu, se je Bernard toliko umiril, da se je lahko znova lotil porivanja omare proti oknu. Uspelo mu je. V sobici se je zdaj seveda pomračilo, zato je previdno odstopicljal do vrat, poiskal stikalo in prižgal luč.
Gola žarnica, ki se je gugala na žici, je po sobi metala preteče sence. A bolj strašljive kot tisto, kar je pretilo zunaj, ne bi mogle biti. Bernard se je sesedel na vzmetnico in pogledoval proti kotom sobe, ali kje zeva kakšna špranjica, skozi katero bi v njegovo zavetišče lahko vdrli pogoltni plenilci. Opazil ni nobene. Globoko je zajel sapo in skušal zbrati misli, da bi se odločil, kako naprej.
Toda na zastavljeno nalogo se mu ni uspelo osredotočiti. Misli so mu stalno uhajale k Ambrožu. Bolj bledega kot pred nekaj minutami ni videl še nikdar. Čeprav Ambrož nikoli ni bil pretiran ljubitelj nastavljanja sončnim žarkom, je bila tokratna bledost še posebej v oči bijoča. Najbrž zaradi tega, ker sploh ni imel več obraza, marveč zgolj še belo kost, obglodano do golega, brez enega samega vlakna tkiva. Nič hudega sluteč je bil stopil v prijateljevo spalnico, da bi ga zbudil. Bernard je namreč v kuhinjici že narezal klobaso za zajtrk, voda na štedilniku pa je počasi brbotala v pričakovanju zvrhanih žlic kave. Na glas je poklical Ambroža, naj ne bo taka lena rit in naj se končno primaje na fruštek. Saj sinoči nista spila toliko, tiste dobre pol flaše šnopsa, da bi udušila škrebljanje na podstrešju, ki jima je paralo živce. Tečno, ampak povsem nedolžno škrebljanje. Ki se je zdaj počasi razleglo na drugi strani zaklenjenih vrat.
***
Z Ambrožem sta se pred tremi dnevi odpravila v gore. Prva dva dneva sta potekala po načrtih. Grizla sta v kolena, se krepčala z domačim sadjevcem in suhimi klobasami ter veselo pričakovala, kaj vse jima bo še prinesel teden planinarjenja, proč od mestnega vrveža.
nato ju je drugi dan nekaj popoldnevu presenetila nevihta. Kopasti črni oblaki so se na nebu nabrali tako urno, kot bi se bog groma spotaknil in bi se mu usuli iz jerbasa. Prvi blisk je slepeče prerezal nebo, ko sta se pognala med zavetje košatih smrek. Utirala sta si pot med njimi, ko sta nekje pred seboj uzrla odblisk strele na steklu. Pognala sta se proti viru odboja, kajti navkljub košatosti smrek je bil gozd dovolj redek, da ju je dež pral do kosti. Premočena kot miši sta se zatekla pod nadstrešek gorske koče, ki je ždela ob gozdni poti, ki je bila tako ozka, da bi zlahka bila zgolj stečina. Ambrož je potrkal na vrata, a ko odgovora ni bilo, je poskusno pritisnil na kljuko. Ta se je pod njegovim prijemom uslužno upognila in nezaklenjena vrata so ju z gostoljubnim zevanjem povabila na suho.
“Živijoooo!” je zategnil Bernard. “Je kdo doma?”
Še vedno brez odgovora. Odložila sta nahrbtnika v veži in se lotila raziskovanja nepričakovanega zavetja. Iz veže je v nadaljnje prostore vodilo pet vrat. Ena v majhno kopalnico, dve v spalnici z zakonskima posteljama, preostali pa v lično kuhinjico in domačen dnevni prostor, ki sta bila med seboj povezana s še enimi vrati. V veži sta na stropu opazila loputo, ki je očitno vodila na nizko podstrešje, toda gornje nadstropje ju ni zanimalo.
Koča je bila snažna. Nikjer ni bilo prahu, tako da so lastniki očitno bili tu še pred kratkim. Možno, da so se zgolj odpravili na krajši izlet in se jim ni uspelo vrniti pred neurjem. Ambrož in Bernard sta pretaknila kuhinjske omare, če bi se kje skrivalo kaj hrane, ki bi si jo lahko skuhala. Dež ju je pošteno premočil in prilegla bi se jima kakšna juha ali kaj drugega toplega za pod zob. Toda iskanje ni obrodilo sadov. Vse,kar sta našla, je bil zavojček mlete kave. Skuhala sta si krepko dozo, dušo pa privezala s kruhom in klobaso iz nahrbtnika ter vse skupaj poplaknila z zajetnim šilcem žganja.
“Kaj bova zdaj?” je vprašal Ambrož, ko je pod večer dež končno prenehalo liti. Nebo se je razjasnilo in bližnje obzorje sivih vršacev je kot kri oblila večerna zarja.
“Ne vem,” je odvrnil Bernard. Koča na Kotalinu je predaleč, da bi se zdaj odpravila do nje. Predlagam, da počakava še kakšno uro, če se lastniki vrnejo, sicer pa si posteljeva vsak v svoji sobi in prenočiva tukaj. Brez veze, da v temi rineva naprej in tvegava kakšen izvin.”
“Prav imaš. Bova ruknila še enega pred spanjem?”
“Kaj sploh sprašuješ?” se je zasmejal Bernard in stopil v dnevni prostor po žganje, ki sta ga pustila na mizi. V hlebcu kruha, ki je ležal ob steklenici, sta zevali dve luknji.
“Očitno nisva sama v hiši,” je rekel Ambrožu, ko se je s steklenico vrnil pred kočo. “Miši imajo. Kruh so nama obglodale, ampak bova že. Na zdravje!”
Med nagibanjem sadjevca sta zaslišala meketanje. Po gozdni potki je primarširal deček, star kakšnih deset, enajst let. Z leskovo šibo v roki je pred seboj gnal tri koze.
»Lejga, Kekca,« se je zasmejal Ambrož. »A si kaj Bedanca videl?«
Bernard je prhnil od smeha. »Kaj pa Mojca? A si ji že prinesel kapljice?«
»A maš kaj paštete za zdilat?« se je zakrohotal Ambrož.
»Na, tu imaš češarek,« je zavpil Bernard, pobral storž in mu ga vrgel pred noge. »Da boš imel kaj brati. Ali je bil tisto Brincelj?«
Deček se je ustavil. Na obrazu sta se mu risala jeza in srd. Pogledal ju je izpod čela. Nekaj je zamrmral, preveč tiho, da bi ga režeča se prijatelja slišala. Na zdaj že jasnem nebu se je razrogovilil blisk. Bernard in Ambrož sta se zdrznila. Oba sta bila pripravljena priseči, da so se pastirčku oči zasvetile zeleno, a tega nihče raje ni omenil, da ga drugi ne bi imel za norega. Spogledala sta se, vsak s stavkom v nizkem startu na jeziku, strmela drug v drugega nekaj dolgih trenutkov, tuhtajoč, ali sta res videla, kar sta videla, in nazadnje skomignila v nebesednem »Ah, nič. Pozabi.« Ko sta se ozrla nazaj proti stezi, ne dečka ne koz ni bilo nikjer več.
Ko se je stemnilo, sta se odpravila vsak v svojo sobo, še pred tem pa sta izpraznila steklenico žganja do konca, da ju med spanjem ne bi motilo škrebljanje, ki se je ob mraku začelo razlegati s podstrešja.
***
Škrab. Škrab. Škrab. Škrab.
»Pizda, mulc je bil,« je v trenutku bistrosti pomislil Bernard. »Zajebavala sva napačnega pamža.«
Škrebljanje na drugi strani vrat je bilo vse glasnejše.
»Odrekodrekodrek.«
Škrebljanje je postalo praskanje. Praskanje po lesu. Praskanje, ki ga je Bernard občutil, kot bi ga nekdo z rjastim žebljem grebel po hrbtenjači. In cviljenje. Rezko čebljanje miši na drugi strani mu je paralo ušesa. Zvil se je fetalni položaj in čakal … čakal …
Nenadoma je škrebljanje potihnilo. Zaslišali so se človeški koraki. Miši so zacvilile in drdrajoče oddrobencljale od vrat. Bernard je zadržal dih. Nekdo je potrkal na vrata. Očitno so se vrnili lastniki hiše. Ki so nekako vedeli, kako odpoditi glodavce. Tresoče je vstal. Po hlačnici se mu je vlekla temna sled mokrote. Stopil je k vratom, odmaknil komodo, in jih odklenil.
Ko jih je odprl, se je opotekel nekaj korakov nazaj. Pred njim je stal pastirček, ki sta ga s pokojnim Ambrožem dražila prejšnji večer. Oči so se mu zeleno svetlikale, z desno roko pa je v zrak metal storž in ga lovil.
»Prebral sem ga,« je rekel z globokim glasom, ob katerem je Bernardu zadrhtelo drobovje. »Na njem je zapisana vajina osmrtnica.«
Bernard je za hrbtom zaslišal škripanje. Nagonsko se je zasukal ravno pravi čas, da je videl, kako se težka omara, ki jo je prislonil k oknu, guga. Odskočil je, a bil je prepozen. Omara je treščila naravnost v njegova kolena, ki so hrstajoče popustila, ter pod seboj potlačila njegova meča in stopala. Najprej je zavpil od bolečine, nato pa še od groze. Skozi okno, ki je zdaj zevalo v svet, se je kobacala velikanska miš. Renčala je kot volk.
»Pustil vaju bom sama z Marinko,« je z globokim glasom dejal pastirček. »Mogoče se boš tudi zanjo domislil kakšne duhovite zbadljivke.«
Orjaška mišja zver se je medtem že stlačila v kočo. Ko je stopala po omari, je z vsakim korakom poslala nov val bolečin v Bernardove strte noge. Zdaj je bila že pri njem. Videl je ostre rumene zobe, ki so hlastnili proti njegovemu trebuhu. Čutil je prediranje kože, trganje črev, zavohal smrad lastnega drobovja.
Preden ga je dokončno zagrnila tema, se je na trati pred hišo v poskočnem napevu razlegel zvonek deški glas.
(Objavljeno v reviji Joker)