ŽLAHTNA IGRA NOSTALGIJE
Agencija GfK je konec avgusta objavila raziskavo o najbolj priljubljenih televizijskih serijah v Sloveniji. Ne o dejanski gledanosti, marveč so anketirance prosili, naj naštejejo svoje najljubše nadaljevanke. Tako da o gledanosti lahko samo ugibamo, saj se poraja vprašanje, ali so vprašanci odgovarjali iskreno, ali so dajali odgovore, ki so v skladu s popularnim prepričanjem, kakor si v osnovni šoli vsem razlagal, kako je ta nova kaseta od Gansov huda, čeprav je nisi videl niti od daleč, a bi sicer tvegal socialni ostrakizem.
Na prvem mestu je nepresenetljivo Planetova žajfasta ruralka Ena žlahtna štorija. Če Mazzini rad piše o Slovencih, ki se ne znajo odtrgati od mater, lahko uspešnost serije pripisujemo dejavniku škodoželjnosti oziroma samotolažilne utvare, da gre likom v seriji še slabše kot njim, saj kljub materini smrti v prvem delu nadaljevanke, ta z oporoko ohranja hčerke v pasivno agresivnem primežu.
Na drugem mestu se sonči Igra prestolov, še en eskapizem, v katerem uživajo slovenske gledalke in gledalci, le da je tu motivacija ogleda ravno obratna kot pri Eni žlahtni štoriji, saj si vsi želimo živeti v svetu, ki je boljši od našega. V Igri prestolov ga namreč nasrkajo tudi člani vladajoče elite, o čemer pri nas (seveda v blažji obliki, skladni s sodobno zakonodajo) lahko samo sanjarimo.
Želja po pravici je opazna tudi v deležu kriminalnih serij. Med najpriljubnejšimi petnajstimi jih je takšnih namreč kar šest; od Preiskovalcev na delu: NCIS na 3., in Na kraju zločina na 6. ter Mentalistu na 7. mestu do Komisarja Rexa (10. mesto), Castla (12.) in Puščice (14.) v spodnji tretjini lestvice. Na čisti sredini lestvice se znajdeta drami Zdravnikova vest in Talenti v belem, obe medicinski. Prva že zaključena, medtem ko se druga vleče že desetletje in reflektira čakalne vrste v našem zdravstvu.
Zdravstvena tematika se prikrade tudi med humoristične serije, saj na 11. mestu stetoskop vrti Naša mala klinika. Tej v šaljivi sekciji družbo delajo Prijatelji (4. mesto), Veliki pokovci (5.), Alo Alo (13.) in Kako sem spoznal vajino mamo (15.). Od petih humorističnih nadaljevank torej samo ena aktualna, ki še vedno nastaja, a tudi ta je na sporedu že od leta 2007.
Zato je na mestu vprašanje, ki nas postavlja pred dilemo brez pozitivnega izida. Ali dejstvu, da imamo radi stare humoristične nanizanke, botruje naša kolektivna nesposobnost urno poštekati šalo in smo šele leta 2015 v celoto povezali, da vodja odpora Michelle vsakič reče, da bo povedala samo enkrat? Ali smo zgolj tradicionalisti in se ne upamo smejati ničemur, čemur se niso smejali že naši starši? Slednji razlagi v prid govori tudi območje udobja, v katerem se znajdeš kot gledalec. Če nanizanko gledaš že trideset let, natanko veš, kdaj se moraš smejati in ni nevarnosti, da bi pred znanci in sosedi obveljal za tepca, ki ne šteka fore. Kaj bodo torej rekli sosedje? Nič, smejali se bodo, da slučajno mi ne bi o njih mislili, da so zabiti runklji, ki ne bi prepoznali šale, če bi se jim ne bi legitimirala.
Objavljeno v reviji Vklop.