NEDOKUMENTARNO
Če sem pred časom ob opisu športnega kvazidokumentarca Sedem peklenskih dni rahlo koprneče potarnal, da si želim več podobnih televizijskih vsebin, nisem vedel, da bom tako kmalu deležen nove doze zlagane resničnosti. Tokrat jo je zakrivila ekipa nekdanjih SNL-jevcev. Pred kamero vloge kameleonsko predstavljata Fred Armisen in Bill Hader, ki jeseni prihaja na male ekrane tudi kot novi poveljnik brooklynske devetindevetdesete policijske postaje (mimogrede, Fox lepo pripravlja teren za tretjo sezono s kratkimi spletnimi filmčki, v katerih nesposobna Hitchcock in Scully prikazujeta veščine, potrebne za dobro opravljanje detektivskega dela), kot dodatni scenarist pa trojico zaključuje poznonočni Seth Meyers.
Za okvir šestdelne prve sezone Documentary Now! (Dokumentarno zdaj!) so zasnovali fiktivno serijo dokumentarnih filmov z istim naslovom, ki obhaja petdeseto obletnico delovanje. V počastitev tega jubileja so nabrali cvetober minulih dosežkov iz častitljive zgodovine, vsakega od njih pa v kontekst umesti nagovor Helen Mirren, ki odigra kar samo sebe. Za razliko od teniških Sedmih peklenskih dni Documentary Now! ne uvaja drugih znanih oseb, ki bi se pojavljale v posameznih oddajah, a jim slavnih gostov ne manjka, od Jacka Blacka do Johna Slatteryja, ki po Oglaševalcih kar skače iz ene komične vloge v drugo.
Omnibusna predstavitev zgodovine dokumentarnega ustvarjanja ponuja ustvarjalcem kreativno svobodo pri določanju podobe posameznega dela, tako da serija ne ponuja zgolj raznolikih tem, marveč se tudi vizualno naslanja vsakič na drug tip dokumentarcev. Tako smo priča zrnatim, skoraj superosmaškim posnetkom ameriškega predmestja in črnobelim polarnim ekspedicijam kot bleščeči predstavitvi sodobnih dokumentarcev, ki v epizodi DRONEZ: Love na El Chingona ostro satirizira lov na zgodbe za vsako ceno in še vedno izrazito zahodnocentrično obravnavo vseh drugih kultur s tendenco po subjektivni primitivizaciji vsega, kar ni naše.
V primerjavi s Sedmimi dnevi v peklu Documentary Now! ni tako očitno parodična in burleskna na vsakem koraku, marveč si vsakokrat vzame čas za gradnjo sveta, ki ga predstavlja. Čeprav evropski gledalec najbrž ne bo doumel vseh referenc na starejšo ameriško dokumentarno produkcijo, pa prav vsi poznamo žanre, ki jih smešijo. Zato lahko nemoteno uživamo v seriji in nato ustvarjalcem v priznanje snamemo pokrivalo kot tisti striček v črni silhueti, ki nas je v osnovni šoli pozdravljal s prirodoslovnih filmčkov, shranjenih na bizarnih kasetnih enotah.
Objavljeno v reviji Vklop