TENIŠKE FRIZURE

Kit Harrington je po padcu v sneg, ki ga je omočil z rdečo lužo krvi kot Jon Sneg v zadnjem prizoru pete sezone Igre prestolov, postal predmet pisanih internetnih špekulacij. Razrvane množice, ki se nočejo posloviti od najbolj emo pankrta Sedmih kraljestev, budno spremljajo vsak njegov korak in iščejo namige, ki bi lahko izdali, da se igralec vrača na prizorišča snemanja šeste sezone fantazijske uspešnice o najbolj neuspelih porokah (če sodimo po dothraških merilih, se premisa serije spremeni v posnetke najbolj uspelih svatb).

Eden od najbolj izdajalskih pokazateljev, ki naj bi dokazoval, da se Harrington vrača na Zid, so njegovi črni kodri, s katerimi v nadaljevanki meša glave rdečelaskam, in za katere je ob neki priložnosti pred leti dejal, da bodo prva stvar, ki bo letela z njega, ko bo Igre prestolov zanj konec. Seveda je povsem možno, da lase hrani za kako drugo vlogo in da opletanje z vranje črno grivo v Wimbledonu ni kronski dokaz, da je Jon Sneg preživel, a kljub fascinaciji gledalk in gledalcev z njegovo frizuro, je ta v njegovem najbolj svežem projektu morala stopiti na stranski tir.

V Sedmih peklenskih dneh, ki so se nedavno odvrteli na HBO, se njegova čupa sramežljivo skriva, zalizana do temena, kjer čemi v čopu, medtem ko njegov soigralec Andy Samberg, ki v zadnjih letih navdušuje kot Jack Peralta v  policijski krohotalnici Brooklyn 99, straši po zaslonu z blond natupiranim sračjim gnezdom, ob katerem Šank Rock doživljajo mokre sanje. Samberg in Harrington v lažnem dokumentarcu igrata legendarna tenisača Aarona Williamsa in Charlesa Poola. Prvi, najdenček z ulice, ki ga je posvojil oče sester Williams, je porednež teniškega sveta, ki se odreče tenisu, ko na wimbledonskem turnirju po zadetku teniške žogice zaradi srčnega napada umre linijski sodnik. Drugi, čudežni deček britanskega tenisa, ki se po miselni bistroumnosti uvršča na rep Gaussove krivulje, mora osvojiti Wimbledon, česar si najbolj od vseh želi angleška kraljica, ki za bodrenje izbira radikalne metode.

Osrednji fokus Sedmih peklenskih dni je najdaljši dvoboj v zgodovini Wimbledona, ko se opevani Poole v prvem krogu sreča s povratnikom Williamsom, ki naj bi bil lahka tarča. A organizatorji so se ušteli in do končnega izida dvoboja mora miniti sedem dni. Športna sreča je zdaj na tej zdaj na oni strani, posnetke dvoboja pa prekinjajo izjave sodobnikov, med katerimi se znajdejo tudi Serena Williams, John McEnroe in David Copperfield. Navidezno stranske šale se proti koncu izkažejo za nastavke drugih šal, ustvarjalci pa se med drugim zatečejo tudi k tajvanskim računalniškim animacijam.

Razpon humorja se konstantno sprehaja od inteligentnega do vulgarnega, Sedem peklenskih dni pa se zaveda nevarnosti razvlečenih premis in celotno zgodbo dostavi v petinštiridesetih minutah. Zabavna poletna osvežitev in glede na minimalni produkcijski vložek, saj je bil celoten material posnet v treh dneh, bi si od scenarista Murraya Millerja (med drugim piše tudi za Dekleta, tako da se ne čudimo epizodni vlogi Lene Dunham) želeli kvazidokumentaristični vpogled v še kak drug, navidezno dolgočasen šport. Morebiti sinhrono plavanje.

Objavljeno v reviji Vklop.