ZNAN OBRAZ SE NE HECA

Sobotna nehecnica javne televizije in nedeljska oponaševalka komercialne televizije imata skupnega več kot bi sodil na prvi pogled. Zdi se, da je vsaj del vsake oddaje namenjen reanimaciji slovenske glasbe, za katero smo upali, da nam jo je uspelo pozabiti, nakar se nam je po prisotnosti v udarnem razvedrilnem  terminu znova preselila med ušesa.

Sprva se prepričujemo, da si štiklc popevamo zgolj ironično, s prezirljivim nasmeškom na ustnicah. Da smo si karirasto flanelasto srajco nadeli zato, ker nas je začela zanimati lumber-seksualna estetika, o kateri poročajo stilsko osveščeni modni novinarji. Ker hočemo odkriti prvinskega hostarja v sebi. In ne zato, ker bi nas uročil kateri od televizijskih čarov. Urok je lahko zakrivil Simon Vadnjal, ki je v eni od prvih oddaj, ki se ukvarja z lastniškim razmerjem med znanim obrazom in glasom, z maničnim, skoraj Jokerjevim nasmehom upodobil koroškega barda, Marijana Smodeta, kako prepeva o posthumnih vodotokih. Prav tako verjetni krivec je kar sam Vili Resnik osebno, ki so ga za presenečenje kerlcastemu varnostniku najeli v premierni izdaji Ne se hecat. Čeprav možat in krepak so ga ob Resnikovem nastopu premagale solze. Povsem ga razumem. Če bi meni moji bližnji za presenečenje pripravili koncert Vilija Resnika, bi se tudi jaz zjokal. Mogoče pa je bila kriva Helena Blagne. Bodisi osebno v presenečenju na nacionalki, bodisi v podobi Nuške Drašček na uvodno noč Znanega glasu.

Še posebej premetena pri oživljanju teh skorajda – če ne že povsem – ugaslih zvezd je nacionalka, ki s scenografijo bleščavega priklopnika podzavestno budi ljudem prijetne spomine na nepreštevne gasilske veselice, kjer sta se harmonika in električna kitara razlegali s sicer zanikrnejše prikolice, prekrite s cerado sivo-olivne barve. Slovenija doživlja kolektivne magdalenice in ob vizualnem dražljaju glasbenega tovornjaka sinestetično v ustih začuti okus čevapčičev iz precvrtega olja in vodenega piva na pipico. Saj si ne moreš pomagati, da pred malim ekranom ne bi urezal napeva skupaj z reliktom minule dobe.

Tako mine nekaj dni, ko ugotoviš, da si Mrtve reke ali Mojega doma ne pomrmravaš niti kanček ironično. Da se je ves naboj hipsterskega kljubovanja razblinil v prazen ništrc in da si resnično želiš, da bi te bogovi slišali in bi te ljubica tvoja draga pustila na fuzbal. Tedaj ti ne preostane druge, kot da si globoko razočaran nad lastnim glasbenim okusom na glavo nadeneš vedro in sprožiš val nove fetišizirane podobe – lamper-seksualnosti.