POJOČI VITEZI

Ena bolj bizarnih – ali bi si upali trditi, da drznih? – humorističnih nadaljevank, ki jih je naplavila ameriška zimska sezona televizijskih premier, je komični srednjeveški muzikal Galavant. Sicer (sprva?) zgolj mini serija iz osmih polurnih delov, ki jih kanal ABC gledalcem ob nedeljah ponuja v dvojnih dozah, se vrti okrog naslovnega junaka (igra ga dokaj neznani Britanec Joshua Sasse), najhrabrejšega izmed vseh vitezov, kar jih je kdaj vihtelo meče. V uvodnem songu sežeto spoznamo njegovo nedavno zgodovino, v kateri mu flisarsko obrčeni kralj Richard (Timothy Omundson, Lassiter iz Zvit in prebrisan) spelje ljubezen njegovega življenja in jo odpelje pred oltar. Galavant sicer pridrvi na poroko, a zaman, saj se prelestna Madalena (Avstralka Mallory Jansen) zavestno odloči za kraljevsko premoženje. Ne pa tudi kraljevo, kakor se izkaže v naslednjih delih, saj jo bolj zanima poskočni kraljevi norec. Galavant se mora tako zadovoljiti s kraljevim pomehkuženim poskusom brce v obraz in resnim teptanjem obličja, za katerega kralj zadolži svojo desno roko Garetha (Vinnie Jones).

Mešanica pesmi, plesa in humorja o manjkajočih evnuhovih jajcih in drugih srednjeveških vsakdanjostih stalno krmari med odpuljenimi nastavki, ki so jih med iskanjem svetega grala začrtali Monty Python, ter bolj prvožogno parodijo viteških časov v kolesnicah Brooksovih Mož v pajkicah. Tretja vzporednica, ki jo zaznamo predvsem na naših geografskih koordinatah, je razmerje med kraljem Richardom in ugrabljeno Madaleno, ki spominja na alanfordovsko predelavo Iliade, v kateri se brhka Helena izkaže za naporno trofejo.

Galavanta iz obupa in pijanske omame izvleče princesa sosednjega kraljestva, ki ga prosi, da premaga kralja Richarda, saj je zavzel njeno domovino. Spodbujen z obeti, da si povrne izvoljeno (vsekakor ne več) devico, z oprodo odrineta na podvig, ne vedoč, da princesa v resnici dela za nasprotno stran. Žal se zgodba po uvodnih dveh delih in enemu najbolj epskih viteških bodov s kopji v zgodovini malih ekranov že upeha in kakovostno preveč variira. Kar je škoda, saj se po eni strani radostno norčuje iz viteških klišejev in se v enem od songov celo ubada s formulami humorja, po drugi strani pa sama zapada v zlajnane klišeje prav teh humornih vzorcev. Dodatno energijo nadaljevanka srka iz kratkih gostovanj – med drugimi nas čakata še Al Yankovic in Ricky Gervais – od katerih nekateri pripomorejo k vzponu grafa humorja, recimo Hugh Bonneville iz Downton Abbey kot gusarski kapitan nasedle barke; drugi, kot polnohišni John Stamos v vlogi turnirskega viteza, pa so tam zgolj zato, da se pokažejo.

Pod črto je Galavant lahkotna zabava za nišno občinstvo, za presečno množico ljubiteljev muzikalov in viteške fikcije. Pesmi so obrtniško vešče zložene in zjutraj se boste ob prvem krmežljavem pogledu v ogledali zlahka spodbudili z energičnim »Gaaa-laaa-vant!«  Anahronizmi skačejo v gledalce z vseh strani kot uši s prosjakov,  preigravanje privlačnosti med Galavantom in prevarantsko princeso, ki je stalno na robu priznanja o svojih podlih namenih, pa bi se kdaj lahko odmaknila v korist več zgodbe. Največja želja? Da bi svojo nanizanko dobila hrust Gareth in rahitični kuharček, ki spominja na mešanico Baldricka in Potolčenega kramoha.  

(Objavljeno v reviji Stop)