Francoski zombiji

Med evropskimi televizijskimi produkcijami, ki so prestopile meje svojih domovin in se odpeljale celo čez veliko lužo, najsi bo v izvirni izvedbi ali lokalizirani priredbi, poleg kopice skandinavskih najdemo tudi francoski srhljivi biser Les Revenants (Vrnjeni). Nanizanka si je prislužila tako mednarodni emmy za najboljšo dramsko serijo kot Peabodyjevo nagrado za posebne dosežke na področju radia in televizije, potem pa je zmanjkalo televizijskih nagrad, ki se končajo na ipsilon.

V gorskem mestecu, ki se preživlja z vodno elektrarno, se nekega dne začnejo pojavljati osebe, ki so pred časom umrle. A ne pričakujte mešanice Živih mrtvecev in 'Alo 'Alo, kjer bi leftenent Gruber s svojim malim tankom skušal pregaziti zombija, ki med malicanjem herr Flickovih možganov privzdiguje očala in grči: »It iz aj, ded Leklerk.« Oživeli mrliči niso klasični zombiji, ki bi brezciljno tavali v iskanju možganov in morili vse na svoji poti, marveč ljudje, ki se sploh ne zavedajo, da so nekoč bili mrtvi. V mesto se vračajo brez spominov svojih poslednjih trenutkov, kot da se ne bi nič zgodilo. Nič hudega sluteči upadejo v življenje svojih nekdanjih bližnjih, ki se na njihov prihod odzovejo različno. Izkaže se, da njihova vrnitev ni toliko obliž na duševne rane, marveč sol, vtrta vanje. Še posebej v primeru petnajstletne Camille, ki se štiri leta po smrti v prometni nesreči avtobusa, v katerem je življenje izgubil cel razred, vrne v razpadel dom, in kmalu postane tarča vprašanj, zakaj se je od vseh šolarjev, preminulih v tragični nesreči, vrnila prav ona.

Osemdelna nadaljevanka se vsak del osredotoča na enega od vrnjenih, ki prihajajo iz različnih časovnih obdobij, a obenem fabulativno pelje zgodbo naprej proti sestavljanju širše slike. Skrivnosti je veliko in zdi se, da razreševanje njih ni glavna želja ustvarjalcev serije, marveč Les Revenants svoj čar črpajo iz atmosfere, ki jo ustvarjajo. Glavni adut nadaljevanke je prav vzdušnost, saj počasi stopnjuje brezizhodno navidezno idiliko gorskega mesteca in napetost med živimi in oživelimi do zaključnega soočenja. Ne manjka niti obvezni strašljivi molčeči mulec, ki je več, kot se zdi, a je spretno vpleten v zgodbo kot vezivno gradivo, in ni zgolj klišejska nujnost. S flashbacki se odstira resnična preteklost vrnjenih, ki bolj ali manj izgubljeni v novi dejanskosti spoznavajo nezmožnost uresničitve svojih nekdanjih želja in hotenj. Če bi moral primerjati nelagodne občutke resničnosti, pomešane z mističnim in nepojasnjenim, bi vzporednico najlaže potegnil s kultnim von Trierjevim Kraljestvom (Riget), le da z manj obešenjaškega humorja. Še uvodna špica s prizorom počasi lebdečih trupel gorskih živali v jezeru odzvanja vodnato mrakobo močvare, na kateri je zrasla bolnišnica Kraljestvo.

Če Vrnjenih še niste gledali, imate lepo priložnost, da to storite čez pomlad ali poletje, saj trenutno snemajo drugo sezono, ki je napovedana za konec tega oziroma začetek prihodnjega leta.

(Objavljeno v reviji Stop)