Trdni temelji Hiše iz kart
Netflix je pokazal, da misli resno in da namerava postati pomemben igralec v svetu kakovostne televizijske produkcije, ne zgolj muha enodnevnica. Letošnje valentinovo so v svet poslali novo sezono kritiško in gledalsko slavljene nadaljevanke Hiša iz kart s Kevinom Spaceyjem v glavni vlogi. Prav on je skupaj z Woodyjem Harrelsonom in Matthewom McConaugheyjem, ki mrmrajoče briljirata v HBO-jevem Pravem detektivu, kronski dokaz, da televizija ni več drugorazredna oblika zabave, ampak se tudi igralci, ki sodijo v A ligo ne branijo srednjeročnih ali daljših angažmajev na malih zaslonih. Vznik močnih avtorskih projektov, ki spominjajo na razcvet avtorskih filmov v sedemdesetih, na teve ekranih je zagotovo povzročila možnost, da nanizanke postajajo večurni filmi, v katerih scenaristi lahko povedo dolgo in kompleksno zgodbo, ne da bi s tem sprejemali kompromise pri kakovosti produkcije.
In druga sezona Hiše iz kart je še bolj neizprosna kot prva. Medtem ko druge nanizanke podobnega sloga, recimo Igra prestolov, prvi del vsake nove sezone porabi za počasno predstavitev protagonistov, da gledalci lahko osvežimo spomin, smo tu vrženi neposredno v vrtoglavi vrtinec spletk in zločinov, ki se nadaljuje sredi urbanega trimčkanja, na katerega sta se podala Frank in Claire Underwood, ko smo ju nazadnje videli. Frank priseže kot podpredsednik Združenih držav Amerike, toda sence nedavne preteklosti so mu za petami, in da bi se jih rešil, mora postati še bolj makiavelističen, še bolj okruten, še bolj razčlovečen. V zgodbo se vpletajo novi igralci, ki kljub želji po avtonomnem odločanju, (p)ostajajo zgolj figure v rokah tistih, ki posedujejo oblast.
Glavni konflikt sezone poteka na relaciji med Frankom Underwoodom in premožnim poslovnežem Raymondom Tuskom. Oba se borita za predsednikovo naklonjenost, ki si jo seveda tolmačita kot možnost vplivanja na njegove odločitve. Temeljno vprašanje je, kaj prinaša resnično moč, oblast ali denar. Kako lahko z denarjem vplivaš na ljudi na oblasti in kako lahko s pozicije oblasti mešaš štrene ljudem, ki si lahko privoščijo kupiti vse in vsakogar. Hiša politične kariere, ki si jo gradita zakonca Underwood, je resda na trhlih temeljih, stalno se morata prilagajati nepričakovanim dogodkom, menjati strategije, da se zoperstavita napadom, a jima uspeva. Kljub udarcem in pišem vetra karte ostajajo v pokončni formaciji, vsaj kar se osrednje konstrukcije tiče. Karte na obrobju se lahko žrtvuje. Če pa se je treba zavoljo lastnih interesov znebiti kakšne karte, ki leži bližje osrčju, jo odstranita s kirurško preciznostjo svetovnega prvaka v mikadu.
Netflixa seveda pri nas uradno še ni mogoče dobiti, toda z manjšim poigravanjem z omrežnimi nastavitvami, ki njihove strežnike naplahtajo, da domujemo v Deželi svobodnih, rade volje vzamejo naših osem dolarjev mesečno in nam omogočijo ogled svojih vsebin. Ne ravno po črki zakona, toda Frank Underwood bi bil najbrž ponosen na nas.
(Objavljeno v reviji Stop)