Butn, butn, butnstrip!
V tednu, ko kleti Cankarjevega doma zaseda Knjižni sejem oziroma Teden knjižničnega nakupovanja knjig, se spodobi periskop usmeriti od produkcije gibljivih slik in se namesto v celulojd zazreti v celulozo. Na njej je pred nedavnim v svoji tretji inkarnaciji zaživela kultna Butnskala.
Improvizirani radijski igri Emila Filipčiča in Marka Derganca, ki je konec sedemdesetih let završala iz oddajnikov Radia Študent in zdrajsala več kasetnih trakov kot celotna diskografija Agropopa, je soavtor Derganc sklenil nadeti stripovsko podobo v podvigu, ki se je najprej bržda zdel še hujše rinjenje z glavo skozi zid, kakor ga v zgodbi izvajajo sektaši pod vodstvom Eminence. In to ne popreproščeno. V strip je prelil celotno besedilo radijske igre. Če si je Slakov film iz osemdesetih pri prenosu v drug medij privoščil določene posege v zgodbo s poudarkom na dobrih namenih, ki se sfižijo v totalitarizem, strip ohranja vse meandre izvirnika. Za te je po ljudskem izročilu zaslužen predvsem Derganc, ki je še posebej na začetku bolj malo dal na pripovedno konsistenco, da ga je moral Filipčič usmerjati nazaj v nekaj, kar bo imelo smisel. Kolikor lahko v kontekstu Butnskale govorimo o njem. Tako bralec na papirju dobi skorajda izvirno izkušnjo, manjkajo le pridušeni izbruhi smeha, ki sta jih ustvarjalca občasno komaj krotila. Impulzivno neposrednost doživimo na nekaj mestih, kjer se Dergancu ne ljubi na novo začeti pisati besedila, v katerem je storil napako, ampak preprosto vrine izpuščene črke vrh vrstice.
Izrazitih govornih posebnosti določenih likov, s katerimi sta Filipčič in Derganc določala like, od katerih jih je kar nekaj preživelo Butnskalo in so se reinkarnirali v Radiu Ga-Ga, v stripu seveda ni mogoče ujeti, izjema je zgolj Eminenčino zategovanje samoglasnikov. V vizualnem mediju pač lahko prikažeš zunanjost ljudi, ki pa je kljub vsemu dokaj uniformna. Derganc se je namreč odločil, da bo vse like zasnoval na svoji in Filipčičevi podobi, glede na to, kdo je določeni osebi posodil glas. Tako stripovska zgodba živi v distopičnem vesolju, kjer očitno obstajata zgolj dva genomska niza, kar le še pridoda k elementom grotesknosti.
Butnskala seveda ni popolna. Največja zamera gre neizkoriščenosti izraznih možnosti, ki jih ponuja strip. Akcije ni na pretek in večino stripa opazujemo zgolj statične glave ali postave, ki preigravajo besedilo. A glede na to, da je podoben način podajanja zgodbe uporabljal tudi kultni Alan Ford, bralcev to najbrž ne bo preveč motilo. Kar je tudi prav, saj gre prvenstveno za divji eksperiment, ki v končni izvedbi deluje bolje, kot bi pričakoval ob opisu. Posebno izkušnjo nudi tudi vzporedno poslušanje radijske igre, zaradi česar je Butnskala ena redkih slovenskih knjižnih izdaj, ki ima tudi svojo avdio različico. Upamo lahko le, da strip ne bo ostal domena nostalgikov, marveč bo pomagal zgodbi, da zaživi med mlajšimi generacijami. Morebiti bi se zdaj, ko je vizualna podoba postavljena, našel kdo, ki bi iz nje izpeljal mobilno aplikacijo. Če je John Cleese dočakal simulacijo prismuknjene hoje, bi se tudi mi s prsti lahko zaletavali v skale.
Objavljeno v reviji Stop