Skladiščne vojne: Slovenija
Če se današnja družbena realnost vse bolj spreminja v cenen resničnostni šov, je mogoče na mestu pomislek, zakaj ne bi tega trenda obrnili sebi v prid. Čemu ne bi izkoristili očitnega povpraševanja po pobebavljenih medijskih vsebinah in z njihovo pomočjo – naj se sliši še tako paradoksalno – izboljšali položaja, v katerem se nahajamo.
Začnemo lahko kar pri privatizaciji, ki je ena od bolj žgočih tem, s katerimi se ubada naša vlada. Oziroma, s katero se ubadajo naše vlade. Že nekaj časa. Neuspešno. Neprestano preračunavanje, kaj in za koliko prodati, da bi se najbolj okoristila trenutno vodilna opcija, odzvanja ad nauseam kot mp3 Rožice, ki si ga je za bodrilo na repeat nastavil šofer avtobusa na relaciji Ljubljana – Bohinj. Koliko so ta podjetja dejansko vredna? Kakšne dobičke si od njih lahko obetajo novi lastniki in koliko bo s tem pridobila ali izgubila država? Vpokličimo strokovnjake za kupovanje mačka v žaklju in stavim, da se bo s prodajo televizijskih pravic v državni proračun nateklo več sredstev kot z dvajsetletnimi dividendami. Predstavljamo vam Skladiščne vojne: Slovenija.
Naj Dave Hester momljajoče vpije svoj »Yuuup!« in postane lastnik Elana. Naj Darrel in Brandon Sheets kupita Palomo, da lahko potem v pogovorih s kamero pribijata primitivne najave o masturbiranju. Naj Barry nalašč draži vložek za nakup Telekoma, da bi s tem kibical Jarroda, ki ga Brandi že od samega začetka svari, da s telekomunikacijskimi storitvami v svoji trgovinici nimata kaj početi. Naj se Jarrod in Brandi tik pred koncem umakneta iz dražbe in naj se Barry zave, da je 800 dolarjev mogoče vseeno prevelik vložek. In naj Barry nato med pregledovanjem kupljenega v eni od pisarn najde izgubljene master trakove Slovenske popevke 1973 in poskusni natis Gatnikove Magne purge, da podvoji vložek.
Ni se treba ozirati zgolj po tujih licencah. Zakaj ne bi mi v svet spravili svojega formata? Očitno smo zgolj za nekaj dni zamudili priložnost, da bi predlagali Miru Cerarju, naj gospodarskega ministra izbere s pomočjo uspešne oddaje, s katero eden od telekomunikacijskih igralcev ponuja nova delovna mesta. Naj se uspešni gospodarstveniki in ekonomski teoretiki v boju za ministrski stolček spopadajo z realnimi težavami. Naj posnamejo selfie, v katerem se preobrazijo v sadno solato. Naj jih kamere spremljajo, kako uspešni so pri naročilu kosila v parlamentarni menzi, ki jo obiščejo v okviru zastavljanja poslanskih vprašanj vladi. Naj združijo obe nalogi. Če ne drugega, bodo s tem ustvarili kopico situacij, ki jih bodo za norčevanje in izpodbijanje njihove kompetentnosti lahko uporabili politični nasprotniki. Naj jih napadajo, ker so menili, da so na van Goghovi Zvezdni noči sonca, in ne z izmišljenimi konstrukti o neobstoječih povezavah.
Glede na stabilnost trenutne vlade se zna zgoditi, da bomo dotični format oddaje vseeno lahko kmalu uporabili. In s kančkom dobre promocije ga lahko prodamo Američanom za naslednje predsedniške volitve. Celoten javni dolg poplačan z eno pogodbo.
Objavljeno v reviji Stop