V iskanju svobode
Slovenci smo imeli srečo, da na proslavi ob razglasitvi samostojnosti ni prepeval Zlatko Dobrič, sicer bi se nam kaj lahko pripetilo, da bi morali gledati dokumentarno oddajo o osamosvajanju naše države z njim kot voditeljem. Takšna usoda je v nedeljo doletela Nemce, ko je kanal National geographic obletnico padca Berlinskega zidu obeležil s spominsko oddajo, ki jo je vodil še en pogrošni pevec z dvomljivimi igralskimi izkušnjami. En in edini The Hoff, ki je na silvestrovo leta 1989 ob zidu, ki je bil tedaj trden približno enako kot danes njegova kariera, prepeval Looking for freedom (Iščem svobodo), oblečen v jakno, ovešeno z lučkami za jelko, okrog vratu pa je nosil šal s klavirskim vzorcem, ki očitno ni bil najbolj vzorno oblačilo na svetu, saj se je pozneje reinkarniral kot Domiceljeva viktorska kravata.
Dokumentarec Hasselhoff in Berlinski zid ni tipičen primer ameriške produkcije, saj zgodba poteka premočrtno brez daljših povzetkov in napovedi ob premorih za reklame. Za to revolucionarno potezo so se najbrž odločili, da so lahko sploh pokazali kaj zgodbe, sicer bi bila celotna oddaja zgolj montaža posnetkov, v katerih Hasselhoff med pogovori s preživelimi prebežniki preko zidu parafrazira naslov svoje nemške uspešnice ter poudarja njihova dejanja s pretirano gestikulacijo in gibi, zaradi kakršnih sem sam v osnovnošolski dramski skupini izgubil vlogo Tretjega dečka, ki v predstavi enkrat dvigne roko in pove pol stavka, ter sem se moral zadovoljiti z vlogo Drevesa, ki neomajno stoji in mu veter ne premakne niti veje.
Žrtve njegovega nenamerno karikiranega podajanja so med drugim par, ki je pod zidom skopal predor (in se ob Hoffovih reakcijah najbrž sprašuje, zakaj je sploh zlezel iz njega); moški, čigar oče je prebil mejno pregrado z avtobusom, ojačanim z jeklom (vidiš, David, ljudi rešuje heavy metal, ne tvoja glasba); in možak, ki je rešil sorodnika iz Vzhodnega Berlina z motornim zmajem (če bi bil na njegovem mestu Hasselhoff, bi ponj poletel brez pripomočkov ob žebranju refrena »uga-čaka, uga-čaka«).
Malce me je razočaral zaključek oddaje, ki vse do poslednjega trenutka deluje dokaj antiklimaktično. Pričakoval sem ponovitev njegovega nastopa na žerjavu, a se to ni zgodilo, saj v nekdanjem Vzhodnem Berlinu po združitvi obeh Nemčij in z novo evropsko zakonodajo veljajo strožji predpisi glede zvočnega onesnaževanja. Tako se za slovo nastavi telefonom naključnih mimoidočih, ki ga prepoznajo, četudi nima oblečenih rdečih kopalk, ni obložen z zgubanimi psi in ne malica hamburgerjev s kopalniških ploščic. V očeh se mu zasvetlika radostna iskra, da še ni pozabljen, nakar odide do nekdanje ločnice med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom, kjer doživi katarzo. Počasi prestopi mejo ter pred zatemnitvijo spokojno in pomirjeno s svetom dahne: »I'm free.« (Svoboden sem.) Po četrt stoletja tavanja in iskanja svobode, jo je naposled le našel. Če to pomeni, da nikdar več ne bo prepeval te skladbe, si dokumentarec zasluži oskarja.
(Objavljeno v reviji Stop)