Mesto brez netopirjev
»Ljudje imajo radi Batmana, Catwoman, Pingvina, komisarja Gordona … U-u-u, že vem, kaj bom naredil! Vzel bom Bruca Wayna, ko še ni bil Batman, ampak emo mulc, ki je ravnokar izgubil starše; Selino Kyle, ki se še ne napravlja v usnje z uhlji, se bo pa gibala malce po mačje; Oswalda Cobblepota, ki še ni odkril radosti dežnikov vseh dimenzij, zato pa že mojstrsko raca; in Jamesa Gordona, ki je komaj stopil v gothamsko policijsko postajo! To bo hit!«
Ideja zveni kot parafraza šale Pattona Oswalta, v kateri smeši Lucasove povode za snemanje uvodne trilogije Vojne zvezd v devetdesetih. Kako bi Gotham lahko sploh živel brez Batmana, viteza teme in branika pravice, ki iz nočnih senc seje strah med zločince? A formula proti vsem pričakovanjem deluje. Foxova serija Gotham sicer ni vrhunec trenutne televizijske ponudbe, a prinaša zanimiv zasuk ustaljenih policijskih proceduralk, ki so v zadnjem desetletju predvsem tisoč in ena inkarnacija raznih forenzičnih moštev.
Poglavitni konflikt poteka med svežim idealističnim Gordonom in prekaljenim policijskim mačkom Harveyjem Bullockom, ki se je v letih nošenja značke naučil ribariti v kalnih vodah. Nemetaforične kalne vode morja, ki obliva gothamsko obalo pa so kraj, kamor mora Gordon pahniti ovaduškega nepridiprava Oswalda Cobblepota s kroglo v glavi, da bi dokazal zvestobo mafijcu Falconu, ki s pomočjo lutkastega župana vodi mesto. Glavo namerno zgreši in preden ga potisne v valove, mu zabiča, naj se nikdar več ne vrne v mesto. Cobblepot ga ne posluša, kar je sreča, saj je kljub skopo odmerjenemu času, ki ga prebije na zaslonu, najsvetlejša točka nadaljevanke. V genialni upodobitvi Robina Lorda Taylorja je suhljati in krevsajoči Pingvin precejšnji vizualni odmik od stripovskega debeluhega pritlikavca in DeVitove kreacije v Burtonovem filmu, a z manično odločenostjo in sociopatskim nasmeškom prepriča gledalce, da je ultimativni pingvin prav on. Zgodba Ledgerjevega Jokerja se očitno ponavlja, upajmo, da brez zaključnega tabletnega poglavja.
Nanizanka spretno krmari med sezonskim lokom, ki se bo razvijal skozi 22 napovedanih delov, in vsakotedenskimi zločinci, ki z nenavadnostjo svojih metod poskrbijo za stripovski občutek. Prostora za izboljšave je še dovolj. Včasih se namreč zdi, da se sprehajaš po svetu računalniških pustolovščin z začetka devetdesetih let, saj imajo določeni liki stalne, skorajda nesprejemljive lokacije. Gordonova izbranka je skorajda nepremično stacionirana v njunem (njenem) stanovanju z romantičnim razgledom na trohnobo velemesta, mafijska Fish Mooney v podobi Jade Pinkett Smith pa očitno trpi za hujšo obliko agorafobije, saj jo le stežka premakneš iz njenega nočnega kluba.
Za ljubitelje stripovskega Batmana Gotham predstavlja zanimiv vpogled v nastanek ikoničnih zlobcev, medtem ko se za osirotelega Brucea Wayna zdi, da bo imel dokaj pasivno vlogo. Netopirski reflektor še nekaj časa ne bo osvetlil neba nad Gothamom, a kljub temu vrvež na njegovih ulicah ni nič manj zanimiv.
(Objavljeno v reviji Stop)