Kajzerjev večer

Einsteinovo teorijo o relativnosti časa zlahka apliciramo na dojemanje silvestrovega kot najdaljše noči v letu. Če zadnjo noč starega leta preživiš v prešerni družbi, bo to najbrž ena krajših noči v letu, saj obstaja velika verjetnost, da ti bo nekaj ur v celoti izginilo. Tako lahko sklepamo le, da je termin »najdaljša noč v letu« skoval nekdo, ki je bil na ta datum več let prikovan pred televizor in je moral trpeti ob silvestrskem programu. Sam sem imel po petminutnem ogledu obeh televizijskih narodnozabavnih silvestrovanj občutek, da smo že sredi pomladi, pri čemer je svoje dodal še pogled skozi okno, in le kazalec na uri, ki se je v tem času komaj premaknil, me je prepričal, da smo še vedno v poslednjih izdihljajih starega leta, ki si ob dotičnem programu zasluži milostno injekcijo.
Je pa bilo zato toliko prijetnejše presenečenje prva etapa nacionalkinega silvestrskega večera. S prvim delom nadaljevanke Življenja Tomaža Kajzerja smo dobili dokaz, da zna slovenska igrana televizijska produkcija držati korak s sodobnimi trendi. Začenši pri vzdušni črno-beli uvodni špici, ki s premišljenimi počasnimi posnetki vzpostavi ton serije. Matija Vastl je medijsko dovolj nezlorabljen obraz, da v njegovih obraznih potezah ne prepoznavamo minulih likov, ki bi jemali avtentičnosti prikazanega, v Življenjih pa ga ravno zaradi kameleonskega koncepta gledalci ne bomo mogli zreducirati zgolj na eno vlogo.  
V prvem od  šestih prikazanih življenj je Vastl kot Tomaž Kajzer v vlogi kuharja, vpetega med hlepenjem po gastronomski slavi in ohranjanjem dolgoletne zveze, v kateri mestoma škripa, a je iskra med ljubimcema še vseeno vidna. Z umestitvijo fiktivnega lokala Srebrna vilica v dejansko ljubljansko gurmansko zbirališče JB (z nespremenjenim logotipom) so dobili možnost vključitve Janeza Bratovža kot enega od gostov, ki pohvali Kajzerjevo kuhanje. In si ga obenem subtilno privoščili, ko Tomaž na dekletovo prigovarjanje o razširitvi ponudbe odgovori, da ne misli imeti opoldanske menze in večerne visoke kuhinje. Sta se pa z dekletom  ob nakupu nepremičnine na elitni ljubljanski lokaciji resnično zadolžila, saj po kratkih kadrih njune domače kuhinje sodeč živita kot podnajemnika Ane kuha.
Nekateri zapleti v zgodbi so kanček predvidljivi, a to ne odvzame od končnega vtisa, saj v nadaljevanki v ospredju niso shyamalanovski zasuki, temveč odzivi glavnih junakov na prepreke, ki se jim pojavljajo na poti. Kako reagirati pod pritiskom? Kako lahko drobna napačna odločitev za seboj potegne cunami sprememb? Humorni vložki so dozirani z zdravo mero in se neposiljeno vklapljajo v celotno sliko. Zanimivo bo opazovati ponavljajoče se stranske like in sestavljanje širše slike celotne nanizanke. Ali bodo med zgodbami zgolj vzporednice, ali pa se bodo elementi povezovali v kompleksnejšo mitologijo.  Edina zamera bi znal biti malce pocukran konec, a tu bi iz mene govoril martinovsko sprijeni gledalec/bralec, ki v vsaki stvari, ki jo pogleda, pričakuje vsaj eno rdečo svatbo. 
Po enem samem delu se sicer še ne da soditi celotnega izdelka, toda bil je izvrsten aperitiv, ki je podžgal tek po nadaljnjih zgodbah. Predvsem dobrodošel je odmik od klasičnih junakov slovenskih nadaljevank, od slehernikov, ki s seboj nosijo breme kulture, prežete s socialnim realizmom. Tu je v središču posameznik, ki izstopa iz množice, ki se ga ne da potisniti v sivo povprečje. Tu se skriva notranja drama. In upamo, da tudi dobro povedane zgodbe.

(Objavljeno v reviji Stop)