Misija vavčer

Irenina cvetlična greda že dolgo ni bila tako bohotna kot letos. V današnjem šopku so se prelivali rdeči, rožnati in vijolični odtenki. Ravno je pristrigla stebla sveže nabranih rož in jih postavila v vazo, ko je pri vratih pozvonilo. Utišala je televizor, na katerem je poslušala ponovitev jutranje magazinske oddaje, in krenila k vhodnim vratom. V mislih si je sestavljala seznam oseb, ki bi jo znale nepričakovano obiskati. Poštar zagotovo ni. Položnice za ta mesec so namreč že prispele in so pripete na hladilnik z magnetki biserov jadranskega množičnega turizma čakale, da jih ob določenem dnevu odnese do pošte. Odkar so v njihovi vasi ukinili polnokrvno poštno poslovalnico in njene naloge predali prodajalkam lokalne franšize veletrgovca, je položnice plačevala vred z nakupom špecerije. Po pravici povedano je to počela tudi prej, le da na pošti, kjer so imeli na voljo malce širšo izbiro prehrambnih izdelkov.

Ko je odprla vrata, bi bila manj presenečena, če bi pred njimi zagledala voditelja kviza Vem! z nagradnim kuponom, ker je v zadnjih štirinajstih dneh med zlaganjem reklamnih letakov po abecedi pred televizorjem pravilno uganila vsa gesla. Pred njo je namreč stal vnuk Bine, ki je kot običajno žvečil v slogu najžlahtnejših bohinjskih cik, le da se je tokrat zdelo, da nekaj odstotkov pozornosti namenja dogajanju izven lastne ustne votline.

»Babi!« je vzkliknil in predse pomolil enega tistih generičnih trgovinskih šopkov, ki ga je po stopnji ovenelosti sodeč dobil pri blagajni v košari z izdelki, ki rok uporabe opazujejo v vzvratnem ogledalu.

»Kaj pa ti tukaj?« ga je izpod čela pozdravila Irena. »Običajno se vaša stran familije priklati mimo samo za božič, ob sodih letih pa se vidimo še za prvi november. Zdaj pa mi nekaj ni jasno. Ali je globalno segrevanje res že tako kritično, da 25. decembra hodimo okoli v kratkih rokavih, ali si se zmotil in prišel na napačen naslov? To je ta mladina danes. Slepo zaupate tistim svojim telefonskim škatlicam, da vas usmerjajo, in sploh ne gledate na cesto. Enkrat sem prosila sosedovo Marinko, da me njen sin pelje do vrtnarije Pirnat po pelargonije, ker sem rabila flance, on je pa nekaj narobe vtipkal v tistega hudiča in naju je pripeljalo do pekarije Virant. Mi je pa kupil flancate, da se mi je oddolžil.«

»No, tole niso flance, ampak lepe, odrasle cvetice,« se je urno znašel vnuk.

»Bine,« ga je prekinila babica, »tem rožam zdajle ne bi pomagal več niti intravenozni substral. Zakaj si mi jih prinesel?«

»A zakaj?« Vprašanje je Bineta očitno zmedlo, saj ni pričakoval španske inkvizicije. Zatopljeno je posvaljkal žvečilni čez plombe in ustrelil na slepo. »Za … za … za tvoj god!«

»Aha, za moj god? Ja, res lepo, da si se spomnil name,« je Irena prijazno scedila skozi stisnjene zobe. »Stopi, no, noter.« Odvihrala je v hišo, Bine pa ji je malce negotovo sledil. Ni mogel verjeti, kakšno srečo je imel z ugibanjem. In to v prvem poskusu. Irena je medtem že odprla vitrino in premetavala knjige, dokler ni na plano privlekla zmahanega zvežčiča žepnega formata. Teatralno je z njega frcnila kosem prahu, ki je bil zgolj navidezen, saj ta gonoba slovenskih gospodinj, ki ji po zločestosti parirata zgolj prepih in hoja po preprogi v čevljih, ni bila kos njeni veščini vsakodnevnega loščenja površin.

»Družinska pratika 1963,« je poudarjeno prebrala naslovnico. »Zapuščina moje mame Marjete. Katerega smo danes?«

Bine se je znova razgledal po prostoru, ali se po spletu naključij ni morebiti res znašel v štabu španske inkvizicije. »Ne vem?«

»Prideš mi voščit god, pa se ti ne sanja, katerega smo?« se je posmehnila babica. »Poglej na tisto svojo telefonsko škatlico.«

Vnuk se ji ni drznil ugovarjati in iz žepa privlekel telefon v vrednosti vsaj poldruge babičine penzije. »Tretjega junija.«

»Tretjega, a?« ga je babica prebodla izpod čela. Oslinila je palec in polistala po orumeneli pratiki. »Tretji junij. Godujejo sveti Cecilij, Sveti Janez XXIII. (Dobri), sveti Karel Lwanga in ugandski mučenci, sveti Kevin, sveta Klotilda, sveta Oliva iz Anagnija in sveti Ovidij iz Brage. Zdaj pa mi ti povej, kje se tu skriva Irena?«

»Kaj si že rekla, da je bil tisti Janez? Kateri po vrsti?« je Bine hlastal za rešilno slamico.

Irena se je s kazalcem pomaknila više po seznamu. »Sveti Janez XXIII.?«

»Ta, ja!« je vzkliknil Bine. »Naš foter pravi, da si mu vedno, ko je gledal Bullse in Jordana s 23 na dresu, omenjala, da si bila ti v šoli triindvajseta v redovalnici. A to ne šteje?«

Irena mu je namenila pogled, ob katerem bi še razbojnik Cefizelj vrnil tisti rogljiček in se butalskemu orožniku opravičil za nevšečnosti. »Ti to resno?«

Bine je spremljal babičin izraz z obrazom srnjaka, ki sta ga sredi ceste premotili bleščeči avreoli, zdaj pa njegovi divjačinski možgani premlevajo, ali se mu bliža tovornjak ali zgolj velikanski kresnici, ki se pripravljata na šprintersko tekmovanje. »Hec?« je ponovno poskusil srečo. »Samo dolgo te nisem videl in sem se oglasil, ko sem bil ravno v bližini.« Če se mu uspe tudi tokrat izmuzniti srdu, gre nemudoma vplačat stavni listek.

»Recimo, da ti verjamem,« mu je zdaj že malce manj ostro požugala Irena in odložila kilavi šopek v kuhinjski lijak. »Sedi tjale, pa ti natočim čaj. Ampak prej se sezuj, da mi ne potacaš tepiha. Boš piškot?« Iz omare je vzela pločevinasto šatuljo z motivom evropske prestolnice. »Izvoli,« jo je odprla. »A, ne, to je šiviljski pribor. Samo malo.« Zamenjala jo je z dvojčico in v tej so kot žrtve piškotne vojne razmetani ležali mašinski keksi. »Na, posladkaj se.«

Bine je vzel piškot, ki je ob srečanju z zobmi glasno zaškrtal, le da ubogi vnuk ni bil ravno prepričan, ali je več hrušča od sebe dal babičin keks ali njegov zob. Urno ga je jel pomakati v zeliščni čaj, ki ga je babica postavila predenj. Ni se ji upal zameriti in ga odložiti na pol odškrnjenega, obenem pa ni imel niti najmanjše želje, da bi si z njim polomil zob in bi moral prednico pobarati po priporočilih za ugodno zobno protezo. »Povej, babi, kaj kaj počneš?« je tipal teren, na katerem se je že nekajkrat za las izognil pohodni mini. Opazil je vazo s svežim cvetjem sredi mize. »Rožice? Vrt? Sprehodi? Si bila pri frizerju? Se mi zdi, da imaš novo barvo las.«

»Odkar sva se nazadnje videla, sem zamenjala že vsaj štiri barve,« mu je odrezala babica, a se je tokrat nož njenih besed zdel malce bolj skrhan. »Sicer pa brkljam po vrtu in se sprehajam s prijateljicami. Vsak večer deset tisoč korakov. Jih je Ančka zmerila na svoji uri. Pa ti? Si naredil že vse izpite? Kako je zdaj z drugim letnikom? Bo šlo v tretje rado?«

Očitno je tudi skrhan nož zarezal dovolj globoko, obenem pa še razcefral robove, saj je Bine napel vse sile, da je ohranil masko prijaznosti. »Samo še en izpit. Tokrat pa zares. In potem na počitnice. Saj res, boš ti letos kam šla?«

»Zaenkrat nimam načrtov,« je odvrnila Irena. »Bi rad razglednico?«

»Ne, kar tako sem vprašal,« je Bine hlinil brezbrižnost. »Iz vljudnosti. Ampak ko si ravno omenila, da nimaš načrtov …«

»Ja … ?«

»No …«

»Kaj …?«

V spopadu premolkov je popustil mlajši in nadaljeval: »Če nimaš nobenih načrtov, boš potrebovala bon?«

»Bon?«

»Ja, turistični bon. Počivavčer. Tistih 200 šenkanih evrov od vlade. Škoda bi bilo, da bi šel v nič, če ga ne nameravaš ponucati,« je Bine ponovno našel dar govora. Besede, ki jih je v oprezni vljudnosti zadrževal v sebi, odkar je pozvonil pri vratih, so nekontrolirano bruhnile na plan. Nekaj, kar se mu je z besedami zgodilo prvič. Običajno je to doživljal s tekočimi tvarmi. »Kdaj se bo spet zgodilo, da nam bo država karkoli dala zastonj? Če tega ne porabiš, je, kot bi branil beli kruh, ali kako si že ti včasih govorila?«

»Kot bi se branil belega kruha,« ga je popravila Irena. »Rad bi me torej odrešil bremena mojega bona, kaj?«

»Samo nočem, da izpari v zrak,« je Bine preklopil na metaforo, ki je dajala vedeti, da sta si blizu s kemijo, pa četudi zgolj zaradi niza popravnih izpitov, ki jih je opravljal v gimnaziji. »Da se ga pravočasno porabi in ne propade.«

»Hecno, da si omenil besedo pravočasno,« se je zasmejala Irena.

»Kaj je tu hecnega?« je bil zbegan Bine.

»Da ti nisi prišel pravočasno,« mu je pojasnila babica. »Da si zamudil.«

»Kako to misliš? Saj sem prišel nenapovedano. Kako bi potem lahko zamudil?« vnuku za razliko od vremena ni bilo niti malo jasno.

»Zamudil si moj bon,« je Irena zmajala z glavo. »Pol ure pred tabo je bila tu tvoja sestrična Katja. Ki me za razliko od tebe obiskuje malo bolj redno. Tako da sem ji z veseljem odstopila ta vaušer, vavčer, ali kakor pač rečejo temu zlodeju.« Obnemela je in se zastrmela vanj.

Bine ji je pariral v strmenju, le da je on to počel odprtih ust. Za to je on napravil ta ovinek do stare? Za to je v trgovini zagonil keš, ki bi šel lahko za vejp tekočino? Za to si je skoraj polomil zobe na tistem keksu in si z njim najbrž trajno poškodoval požiralnik? Foter je imel prav. Stara protežira svojo starejšo hčerko, za sina in njegovega potomca pa ji sladko visi dol. Nič čudnega, da se vidijo samo dvakrat na leto. Škoda samo, da mu je ni uspelo nategniti za tega dvestotaka. »Katji si ga dala?« je za vsak primer preveril še enkrat.

»Ja, Katji. Ne delaj se, kot da slabo slišiš,« je odvrnila babica. »Bi zdaj, ko bon ni več na voljo, rad dobil šenkan slušni aparat svojega pokojnega dedka? Malo več prijaznosti bi mi namenjali, pa bi bil lahko vaš. Ne pa da še takrat, ko se končno privlečeš do mene, nisem vredna toliko, da bi mi prinesel sveže rože.« S kotičkom očesa je poškilila k umivalniku in se spačila od gnusa, kot bi v njem ležali tviti slovenskih politikov, ne pa zgolj cvetice v zadnjem stadiju. »Vidiš ta šopek tule sredi mize?« Nagnila se je nadnje in vsesala njihov vonj s tako močjo in užitkom, da bi ji zavidala celo roomba. Ali sosedov mulc, ki za razliko od roombe ni vsesaval prahu, ampak praške. »Takšne rože se prinese babici. In Katja to ve.« Nežno je pogladila vrhove cvetic, kot bi pred njo ležal pravnuček.

»Veš, kaj?« se Binetu ni več dalo hliniti prijaznosti. »Tele rože naj veljajo še za rojstni dan, novo leto in osmi marec!« Jezno je zagnal na pol obglodani piškot v mizo, da jo je malce okrušil, in odvihral ven. Želeni učinek razsrjene togote je deloma skvarilo dejstvo, da se je šele sredi dvorišča spomnil, da je v copatih in se je vrnil po oguljene najkice. Še enkrat je jezno prhnil proti babici ter godrnjaje zapustil hišo.

Koraka ni upočasnil niti zunaj. Ko je togotno zaloputnil dvoriščna vrata in se zasukal proti avtomobilu, se je zaletel v nekoga.

»Oprostite …« je začel, potem pa ugotovil, da je pred njim Katja, ki s tal pobira ovoj. Ta kradljiva hinavka.

»O, Bine, živijo,« se mu je nasmehnila. »Kaj pa ti tukaj? Saj še ni božič.«

»Lej, jo,« se ji je posmehnil bratranec. »Kaj pa ti tukaj? Si se morala osvežiti s kozarcem sveže krvi in si zdaj prišla plenit dalje?«

Katja ga je zabodeno pogledala, ne vedoč, da Bine trenutno ne bi imel nič proti, če bi se metafora spremenila v dejansko stanje. »Kri? Kaj? Plenit?« Zmajala je z glavo. »Si spet brez keša in kadiš najcenejšo robo, da pribijaš take nebuloze?«

»Da bi se ti tisti bon v grlu zataknil,« je nerazločno zamrmral sam pri sebi in odklenil avto. Sedel je vanj in se odpeljal med mahanjem

»Kakšen bonbon?« se je vprašala Katja. »Čudak.« Popravila si je majico, ki se je malce nagubala med žlahtniškim karambolom, in krenila proti hiši z ovojem pod levo roko. »Babi!« je zaklicala. »Živijo! Kako si?«

»O, Katja!« je skozi vrata pokukala Irena. »Kaj je pa tebe prineslo?«

»Malo sem te prišla pozdravit,« se ji je nasmejala vnukinja. »Tako, mimogrede.«

»Stopi noter in se ne laži,« je Irena stopila korak nazaj, da jo je spustila v vežo. »Nikoli se ne oglasiš mimogrede. Vedno, nekaj rabiš.«

»Daj no, babi, ne zafrkavaj se,« je odvrnila Katja s pridahom nervozne prijaznosti. Sezula se je in stopila v kuhinjo, kjer jo je v vazi pozdravil zbor pisanih gladijol. »Kako lepe rože!« Sedla je in s prsti podrsala po površini. »Tule imaš pa nekaj vdrto. Bombonjero sem ti prinesla. Tisto tvojo najljubšo. A mi skuhaš kavico, jaz pa te odrešim ene marcipanove praline, ko jih odpreš?«

»A, kavico bi rada?« se je nasmehnila Irena. V kotičkih ustnic je bilo čutiti nekaj tako peklenskega, da bi šlo zlahka igrat violino Tartiniju v sanje za navdih. »Samo kavico? Si pa skromna danes.« Vstavila je kapsulo v avtomat in ga prižgala.

»No, ni samo kavica,« je priznala Katja, ko je curek vrele vode predrl folijo in se lotil prebijanja skozi kavo do najšibkejše točke kapsule. »Z mami sva delali načrte za dopust, pa sva se vprašali, ali boš ti sploh izkoristila svoj vavčer?«

»Aaa, to sta se vprašali?« Irena je postavila kavo pred vnukinjo. »Zdajle mi praline ne pašejo. Saj ne zameriš, če jih ne odprem in ti postrežem piškote? Mašinski so. Sama sem jih pekla.« Pri tem je v skladu s temeljno listino slovenskih gospodinj uporabila nedovršno obliko glagola, saj je vedno treba bolj poudariti trud in delo kot končni izdelek.

Katja je vzela ponujen piškot iz kovinske škatle in ga malce potehtala med prsti. Bil je težji, kot bi pričakovala. »Ja, saj ne hodiš več na dopust, odkar ni več dedija.«

»Prav imaš,« je prikimala Irena in prisedla s svojo skodelico kave v rokah. »Brez Aleša še nisem bila na počitnicah. Ampak bona pa nimam več.«

»Kako ga nimaš?« se je začudila vnukinja. »Si ga izgubila? Saj ga ne moreš! Saj nismo dobili papirnatih bonov na dom.«

»Nisem ga izgubila,« je pritrdila Irena, »sem ga pa dala naprej.«

»Komu? Pa ja ne …?«

»Binetu,« je babica zaključila njeno misel. »Res se ne oglasi tolikokrat kot ti, ampak je vedno prijazen do mene. Pravi srček, kot ko je bil še čisto majhen. Saj si videla, kakšen lep šopek mi je prinesel.« Potopila je nos v rezane gladijole na mizi in vsrkala opojni vonj.

Kreten, najprej mi pred nosom ukrade vavčer, potem pa meni teži o plenjenju, je pomislila Katja. Le kako je prinesel okoli Ireno, da mu ga je dala? Ni si znala predstavljati Bineta, da bi kipel od prijaznosti. In edina srčkanost pri njem so bili lajki, ki jih je na instagramu lepil polgolim influenserkam. Da ni babici slučajno podtaknil česa v čaj? In glede na njegovo obnašanje pred hišo je pijačo očitno zabelil tudi sebi. Avtomatsko je predse izprožila dlan. »Koliko prstov vidiš?« je vprašala.

»Tri iztegnjene, dva skrčena in Bine me ni zadrogiral, če to misliš,« je odvrnila Irena. »Če bi me ti prva prosila, bi ga najbrž dala tebi, tako pa je on prvi prišel in prvi mlel.«

»A, tako,« je skozi zobe iztisnila Katja. »Nič, lepo te je bilo videti, babi, se oglasim naslednjič.« Mlahavo jo je objela.

»Ti se kar oglasi,« je rekla Irena. »Saj vedno kaj rabiš.«

»Hvala za kavico,« je še dejala in odšla.

Ko je Katja zaprla vrata za seboj in je bila trdno prepričana, da je babica ne vidi več, je znova izprožila dlan. Tokrat s štirimi skrčenimi prsti in enim iztegnjenim. Čeprav bi ji bilo trenutno čisto vseeno, tudi če bi jo videla.

Irena je v kuhinji odprla bombonjero in ugriznila v praliné. Skremžila se je in ga izpljunila v koš. Marcipan. Tisti najcenejši, po katerem ti zobje škrtajo od sladkorja. Vzela je škatlo z mašinskimi piškoti in jo odnesla nazaj v vitrino. Segla je v njeno sosedo, iz katere so mežikale sveže linške oči. Zagrizla je v eno od očes in od užitka zamižala. Kar topilo se ji je v ustih.

Stopila je do prenosnika in potresla miško, da je zaslon oživel. Bodo oni njo izkoriščali. Dovolj dolgo se jim je pustila. Žrtvovala se je za družino, edina hvala pa so bile uvele rože in cenene sladkarije. Tokrat si bo privoščila. Res je, država le redko kaj šenka, in te priložnosti ne bo izpustila iz rok. Kliknila je na zavihek s pošto in tam jo je čakalo novo sporočilo.

Potrjujemo rezervacijo glampinga na Pokljuki.

Leseni šotori. Kaj si bodo še izmislili. In z udobnimi posteljami. Z Alešem sta v mlajših letih na morju vedno šotorila v platnenih. Toda nikoli nisi prestar, da bi poskusil kaj novega. Škoda le, da Aleša ni več z njo, da bi tudi sam videl to čudo. In kako bi se šele smejal, če bi videl, kako si je privoščila to nehvaležno potomstvo. Mogoče ji je uspelo in bo imela za božič mir pred njimi.

Zamižala je in globoko vdihnila gladijole.

Humoreska je bila napisana za Program ARS.