IN SPAHOVANJE ...
Do zakrknjenega srca sodobnega televizijskega gledalca je težko prodreti. Tisoč in ena inkarnacija forenzičnih nanizank, še kakšna več z detektivom, ki se mu ne uspe vklopiti v družbo, namenski kanali z dokumentarnimi nanizankami o nerešenih zločinih, da niti ne omenjamo informativnega programa, kjer resnično nasilje spremlja večerno mletje esihflajša in srkanje špricarja na kavču. Naša čutila so zasičena in pretresejo nas samo še resnično grozovite stvari, recimo možnost, da se bodo po novem med seboj poročali in družino tvorili ljudje v enoličnejših spolnih kombinacijah, četudi nam ne bo odvzeta niti ena pravica. Takrat se pa vzame frajtonarco pod roke in z otroki na majicah odmaršira pred parlament.
Resnični zločini nas fascinirajo samo takrat, ko so zločinci sami dovolj zanimivi, da pritegnejo našo pozornost. Kot na primer Robert Durst, potomec nepremičninskega imperija, ki smo ga nedavno gledali v HBO-jevi dokumentarni mini seriji Prekletnik (The Jinx). Serijo bi lahko razumeli kot televizijski odgovor na lanski priljubljeni podcast Serial, v katerem je Sarah Koenig, sicer novinarka radijske oddaje This American Life (To ameriško življenje), odkrivala dodatna ozadja umora osemnajstletne študentke Hae Min Lee v Baltimoru leta 1999. Toda Prekletnik je svojo genezo začel že davno pred tem, ko je Andrew Jarecki leta 2010 posnel svoj edini igrani celovečerni film Vse dobre stvari (All good things) z Ryanom Goslingom in Kirsten Dunst. Zgodba je osnovana na izginotju Durstove žene Kathie McCormack leta 1982. Čeprav si je film privoščil veliko lastnih interpretacij in dodatkov ter tudi spremenil imena vpletenih, je pritegnil Durstovo pozornost, da je stopil v stik z režiserjem in mu zaupal, da ima občutek, kot da ga edini razume. Ponudil se mu je za intervju, v katerem naj bi orisal svojo plat zgodbe.
Tako je nastalo ogrodje serije, ki je srhljivo spominjalo na zaslišanja iz Pravega detektiva, le da je Rust Cohle med trosenjem nihilističnih opazk in sestavljanjem možicev iz pločevink piva gledalce navdajal z manj nelagodja. Režiser Jarecki kot izkušen dokumentarist gledalce spretno vodi od edinega umora, ki so ga Durstu dokazali, a se je izmazal s sklicevanjem na samoobrambo, nazaj do skrivnostnega izginotja žene ter dalje do nepojasnjenega umora tesne prijateljice. Dolgi spahujoči premolki, nelagodno mežikanje temnih oči, zmedena telesna govorica in krhko telo predstavljajo drugačno podobo, kot jo razkrivajo stara in na novo odkrita dejstva. Kot shakespearjanski zlobnež, ki za svoja dejanja vselej najde razlog in opravičilo v drugih, a rdečine na svojih rokah ne more spregledati. Vse do pretresljivega zaključka. Ki se je premierno predvajal dan po ponovni Durstovi aretaciji, h kateri naj bi pripomogla tudi dejstva, ki jih je policiji predala filmska ekipa.
Četudi avtorji dokumentarne serije samosvoje priredijo časovni potek dogodkov (drugi intervju z Durstom naj bi se zgodil pred aretacijo zaradi potikanja okrog bratovega stanovanja in ne po njej) smo pred zasloni prikovani do zadnjega. Najbrž ne toliko zaradi empatije do žrtev, marveč zaradi nejevere pred neštetokrat dokazano resnico, da za osebe z neomejenimi finančnimi možnostmi veljajo drugačni zakoni. In ker si želimo, da bi tudi člani nedotakljive kaste morali odgovarjati za svoja dejanja.
Objavljeno v reviji Stop