PA ZDRAVI OSTANITE
Triinštirideset mesecev tega sem oddal prvo Bedančevo beležko (ki je to ime dobila tam do pete inkarnacije enkrat) tedaj še reviji z drugim, dokončnejšim naslovom, in drugemu uredniku. V iskanju snovi, o kateri bi se splačalo zapisati teh nekaj vsakotedenskih povedi, sem si na vidne živce vrgel marsikatero oddajo, ki je sicer ne bi, a se mi je zdela dovolj bizarna, obupna ali intrigantna, da bi me lahko navdahnila. Tako sem potil krvavi pot med melodijami morja in sonca, kičastimi hvalnicami materi domovini in glasovno podhranjenimi (tako izvedbeno kot v številu prejetih telefonskih klicev) potencialnimi evrovizijskimi kandidatkami. Trajnih posledic za zdaj še ni opaziti, ne gre pa odmisliti možnosti, da se nekoč prebudim v fetalnem položaju, medtem ko mi iz ust curlja slina in bruhajo besedila vseh zadnjeuvrščenih pesmi na EMI.
Kar nekaj nadaljevank sem se lotil po dveh ali treh ogledanih delih, ker so me navdušile in nisem želel čakati z razširjanjem vesti o dobri novi robi. Na srečo sem le malokrat brcnil v temo, z eno svetlo izjemo, ki je žarela v luči padajočih rožnatih zvezd. Pod kupolo naj bi bila slovesna vrnitev Stephena Kinga na male ekrane, a se je izkazala za podobno godljo iz riti privlečenih zasukov kot njegova predelava Trierjevega Kraljestva. Ko sem brskajoč po spominu šel pogledat, kaj sem tedaj zapisal na teh straneh, sem pomirjeno opazil, da sem bil dokaj skeptičen, a mi je po svoje žal, da nisem s serijo vztrajal dlje in iz ogleda napravil serije bentečih hudovanj.
Med pisanjem se mi je utrnilo kar nekaj idej, ki me spremljajo še zdaj. Tako je parodija na 50 odtenkov sive za slovenske gospodinje, ki sem ji v trenutku lovljenja roka za oddajo (pri čemer sta bila oba urednika, tako Martin na začetku kot zdaj Marjan, vselej milostna in blagohotna) nadel naslov 50 odtenkov njive, zaživela v okviru mojih stand up nastopov in se na koncu samodejno ustoličila na mestu naslova predstave, s katero že poldrugo leto spravljam ljudi v krohot.
Zdaj, ko se bližamo kraju zapisa, se nemara sprašujete, počemu to rezimejsko razglabljanje. Po treh letih in pol rednega tedenskega tuhtanja, kaj na teve ali širšem medijskem prizorišču je vredno tegale stolpca, sem si zaželel krajši dopust. Redna prisila za ustvarjanje je zelo fina, a v tem trenutku imam na mizi kup zadev, ki zahtevajo mojo popolno koncentracijo. Sem pred izidom svojega knjižnega prvenca (naslova vam ne morem zaupati, ker ga še nismo določili; toliko o mojih sposobnostih marketinga), ki naj bi na police priletel okrog kulturnega praznika, za povrh pa veselo prevajam Martinovo kvazidokumentarno pisanje o svetu ledu in ognja. A to ni dokončno slovo. Ne veselite se preuranjeno. Bržda se vrnem že sredi pomladi ali tam enkrat proti poletju. Obljubim, da bom do tedaj pridno beležil vse televizijske bizarnosti in vam ob vrnitvi Bedančeve beležke znova nudil najokusnejši obed programske statike tostran [bodeče žice] tehničnih ovir.
Objavljeno v reviji Vklop.