TRENER IŠČE KOŠARKARJA
Ta vikend se v štirih evropskih krajih začne Evropsko prvenstvo v košarki. Med njimi je tudi Zagreb, ki bo v svoji predskupini gostil Slovenijo. Bližina hrvaške prestolnice bo nedvomno na cesto poslala številne ljubitelje omiljene različice majevskih obrednih žrtvovanj, ki si bodo tekme naših heštegjunakov želeli ogledati v živo. V dvorani lahko bržda pričakujemo kup brisač, s katerimi si bodo naši navijači označili, kje bodo sedeli, ne glede na sedežni razpored na vstopnici. Ukoreninjenih navad se ne otreseš tako zlahka.
A kapacitete športne infrastrukture so vseeno premajhne, da bi si basketiranje lahko vsi ogledali v živo, zato bodo teve daljinci znova pregorevali v šaltanju med napetimi tekmami in 24 Kitchen, da med košarkarskimi reklamami urno ujameš slasten recept. Športni prenosi so s širokim naborom statistik in grafik v zadnjih letih postali še zanimivejši za navijače s kavčev, a jim vseeno manjka večja mera interaktivnosti, s katero bi pred male zaslone lahko pritegnili še dodatne gledalce.
Kar nekaj aktualno-političnih oddaj na slovenskih televizijah je ob poročanju o naravnih katastrofah tipa volitve ali Sazas uvedla posebno pasico na dnu ekrana za predvajanje tvitov gledalcev. Podobno rešitev bi bilo modro premisliti tudi pri športnih prenosih. Največja zvezda enega od zadnjih košarkarskih prvenstev niso bili športniki ali trener, marveč anonimni možakar iz okolice Ljubljane, ki se je med prenosi tekem hudoval tako glasno, da ga ni slišal samo najbližji sosed, marveč cel YouTube. Zakaj ne bi enake slišanosti ponudili tudi drugim? Naj ljudje tvitajo in se berejo sočasno s potekom tekme.
A vse to ostaja nekje v prazgodovinskem obdobju medijske interaktivnosti. Resničnostni šovi so že zdavnaj uvedli vpliv gledalcev na to, kdo ostane v hiši/gostilni/kajži in kdo mora s culo na rami objokan oddrajsati domov. Naj bodo predlogi kavč selektorjev na tviterju upoštevani v sami igri. Pokažimo končno tem kvazi strokovnjakom, ki se oklicujejo za trenerje, da imajo o športu, s katerim živijo že od malih nog, še manj pojma kot češki turisti o gorniški opremi. Naj ima končno vsak bolj ali manj okrogel vamp na tapeciranem sedišču možnost upravljati z reprezentanco.
Seveda je treba določiti še, kdo ima prednost pri nasvetih? Katere tri tvite bodo športniki morali upoštevati med odmorom? Je to število sledilcev, ki jih za seboj vlači posamezni tviteraš? Ali bo imel prednost tvit z osemsto ritviti in dvajsetimi zvezdicami, ki pošilja Slokarja na klop, ali pripomba s petsto ritviti in šeststo zvezdicami, ki zahteva, da Slokar ostane na igrišču, a naj se pomakne bolj pod koš.
Crowdsourcing vodenja tekme. Le kaj bi šlo lahko narobe? Besedo bodo končno imeli resnični strokovnjaki. Le upajmo, da zaradi osmih igralcev na igrišču naenkrat Slovenija ne bo prva reprezentanca na svetu, ki je bonus popolnila samo s tehničnimi napakami.
Objavljeno v reviji Vklop.