ZMEDA Z ZMedom

Ko so pred kratkim na Pop TV predvajali prispevek o nesposobnosti privabljanja tujih filmskih ustvarjalcev v Slovenijo, ga je očitno nekdo na Ministrstvu za kulture slišal narobe. Namesto, da bi z davčnimi ugodnosti za tuje filmske ustvarjalce, ki bi s snemanjem na naših tleh poskrbeli tako za zaposlitve kot za razvoj tehničnih in obrtnih znanj s filmskega področja, naredil Slovenijo zanimivo filmarjem s produkcijskega stališča, jo je sklenil lastnoročno spremeniti v film. In sicer gilliamovski film, v katerem je posameznik ujet v blodnjak brezsmiselnih birokratskih predpisov in postopkov. Tak občutek dobi človek, ko prebere novi predlog tistega dela Zakona o medijih (ZMed), ki predpisuje kvote pri predvajanju glasbe na radijskih postajah, o katerem smo v tem stolpiču že govorili.

Najnovejši predlog nam prinese natančno definirane kvote, ki jih morajo radijske postaje (ne rečem glasbeni uredniki, ker večina ljudi s tem nazivom – če ga radio sploh ima – ne ustreza higienskemu minimumu definicije glasbenega urednika) napaberkovati, da zadostijo zahtevam zakonodajalca. Še obvladate procentni račun? Gremo:

»S predlogom zakona tudi določamo, da mora določen minimalni delež predvajane slovenske glasbe predstavljati slovenska glasba, prvič predvajana pred največ dvema letoma (najmanj četrtino deleža iz prvega odstavka člena 86.a), in slovenska glasba izvajalcev, ki niso starejši od 25 let (najmanj osmino deleža iz prvega odstavka člena 86.a). S tem ukrepom želimo spodbujati odpiranje medijskega prostora novi ter mladi in manj uveljavljeni glasbeni produkciji, ki predstavlja prihodnost slovenskega glasbenega prostora.«

Super. Že vidim glasbene urednike in izbiralce glasbe, kako vsakodnevno sedijo pred tabelico in z jezikom v kotičku ustnic, od katerih kaplja pena, črnijo kvadratke pod postavkami tuje, domače nad dve leti, domače pod dve leti, domače izvajalec nad 25, domače izvajalec pod 25. Seveda bodo postavljeni pred zahtevno nalogo konstantnega preverjanja faktografije. Je pesem stara leto in 364 dni ali že 2 leti in tri tedne? Kdaj ima izvajalec komada rojstni dan? Kaj se zgodi, ko jih je v bendu več? Se šteje najmlajšega člana ali se gleda povprečno starost članov benda? Podvprašanje: se povprečje računa po mediani ali aritmetični sredini?

Odbiralci glasbenega izbora radijskih postaj najbrž že mrzlično kličejo Dragana Buliča, naj jim priskoči na pomoč s svojimi zvežčiči, ekvivalenti Ruplove knjižice s telefonskimi, v katerih beleži rojstne dneve glasbenikov in datume izdaj komadov. Za prvo silo bo, dokler sleherni komad ne bo opremljen z digitalno deklaracijo o dnevu izdaje, dnevu, ko je komad star več kot dve leti (zakaj bi si napenjali možgane in računali), dnevu, ko izvajalec ali njihovo povprečje presežejo 25 let in požegnano s štampiljko kontroliranega geografskega porekla. Da bi olajšali delo urednikom, najbrž lahko pričakujemo namenski program, ki bo samodejno razvrščal pesmi v določene rubrike. Zanj bo najbrž poskrbel kar SAZAS, ki ima že utečene Strokovne sodelavce za izdelavo programske opreme.

A glede na slovensko iznajdljivost pri iskanju lukenj v zakonih ne dvomim, da bodo glasbeni sestavi v svoje zasedbe kmalu začeli dodajati lastne otroke, da bodo dlje sodili v kvoto pod 25. Tako lahko pričakujemo nov baby boom, ki ne bo zgolj pomladil slovenske glasbene scene, marveč povišal tudi nataliteto našega naroda in ponovno prekopicnil prebivalstveno piramido. Je možno, da je novi ZMed pravzaprav premetena nakana zakonodajalcev, kako rešiti pokojninsko reformo? Pa še zdravstvo bo zaslužilo s prodajo slušnih aparatov, ko bomo zaradi preobilice slovenske glasbe kolektivno oglušeli.

Objavljeno v reviji Vklop.