DEFINICIJA SLOVENSKEGA

Slovenski glasbeniki so znova poenoteni. Na srečo ne v dobrodelnem ali narodobudilnem megazboru, ki bi trkal na naša čustva s pretanjenostjo krhkih metuljevih kril in estetsko senzibilnostjo pijanega nosoroga. Združil jih je predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih. Ta znova drega v razbeljeno žerjavico kvot, toda magmatske opekline je povzročil del 68. a člena, ki vzpostavlja novo definicijo slovenske glasbe. Zakonodajalcem se tako zapiše naslednja bistroumnost:

»(2) Za slovensko glasbo po tem zakonu šteje:

– vokalna glasba, izvajana v slovenskem jeziku;

– vokalno-instrumentalna glasba, izvajana v slovenskem jeziku;

– instrumentalna glasba slovenskega izvora.

(3) Vokalna oziroma vokalno-instrumentalna glasba sta izvajani v slovenskem jeziku, kadar se v peti

oziroma govorjeni obliki izvajata izključno ali večinoma v slovenskem jeziku.

(4) Instrumentalna glasba je slovenskega izvora, kadar jo je ustvaril slovenski avtor.«

S takšno definicijo slovenske glasbe iz kvote nemudoma izpadejo Buldožerji, Laibachi in podobni težki kalibri, ki so v okviru slovenske glasbene scene skrbeli za presežke domače godbe. Na bolj sivem terenu se gibljemo pri matematičnem določanju večinskega deleža slovenskega jezika znotraj skladbe. Je Magnificov Magnifico je peder še uvrščen pod slovensko glasbo, ali se vzorec »majke mi« ponovi tolikokrat, da količinsko pretehta na neslovensko stran? Ali sta Slon in Sadež v Reperju natresla dovolj besedičenja v podalpščini, ali imajo besede v multilingvalnem delu komada tolikšno težo, da izničijo kleno govorico? So se Društvo mrtvih pesnikov ustrelili v koleno in se bodo zaradi francosko zvenečega Mežema dabite tako kot Nude s Šizdbes obrisali pod nosom za potencialne Sazasove novce, ki bi prikapljali s pomočjo kvot?

Osebno menim, da ima ta predlog velikansko pomanjkljivost. Razumem ga, da je bil delan z namenom zaščite slovenščine, toda dajmo jo potem zaščititi zares in recimo, da je vokalna in vokalno-instrumentalna glasba lahko ovrednotena kot slovenska zgolj in samo, če je v celoti odpeta v knjižni izreki. Zakaj bi pustili, da njeno neomadeževano belino kazijo narečni in pogovorno izrazi. Jezik užijmo takšen, kakršnega so nam naklonila noriška božanstva, ne pa, da ga maličimo s hozentregerji, kešpičkami, zacumpranji in podobno navlako.

In če že zagovarjamo protekcionizem, ne vem, zakaj bi se ustavili zgolj pri besedah. Ne bojmo se. Stopimo korak naprej. Zaukažimo, da je lahko slovenska glasba zgolj in samo tista, ki se v celoti poje v slovenskem knjižnem jeziku in je zaigrana na izključno glasbila, izdelana v Sloveniji iz potrjeno slovenskih surovin. In ko bo dvajset odstotkov glasbe, ki se bo vsak dan predvajala na radijskih valovih, prepevanje členov slovenskega pravopisa na melodijo vrbovih piščali in ritem lončenega basa, se bomo kot narod neizbrisno vžgali v zgodovino za vekomaj.

(Objavljeno v reviji Stop)