PLAYBACK PARTY*
Nepričakovani teve hit zadnjega meseca je potomec segmenta iz večerne oddaje Jimmyja Fallona, v katerem so se Fallon, Joseph Gordon Levitt in Stephen Merchant pomerili v prepevanju uspešnic na plejbek. Priljubljenost posnetka, ki je na Youtubu v levi devžej napaberkoval skoraj 45 milijonov ogledov (za polovico klikov sta zaslužna Milli Vanilli, ki sta nejeverno klikala na posnetek in se čudila, zakaj sta zaradi istega početja sama potonila v obskurnost), je botrovala samostojni seriji na kabelskem kanalu Spike, ki jo krmili LL Cool J ob kulisarski pomoči manekenke Chrissy Teigen.
Oddaja Lip Sync Battle občinstvo pritegne z združevanjem komične interpretacije glasbenih uspešnic in samoironičnimi nastopi zvezd, ki med hlinjenimi pevskimi nastopi delujejo presenetljivo iskreno. Dodatna začimba je vpeljava navidezne tekmovalnosti in medsebojnega draženja nastopajočih, ki se večinoma resnično potrudijo za izvedbo. Z izjemo Mika Tysona, ki je pretežno skakal, krilil z rokami in odpiral usta mimo besedila kot som na steroidih ter tako poskrbel za nadomestno zadrego, ki jo čuti gledalstvo. A Železnemu Miku seveda ploskaš z vsem navdušenjem, da ne odideš domov vangoghovsko.
A kljub uspehu in priljubljenosti Lip Sync Battla v izvorni pojavni obliki, dvomim, da bi se ta format televizijske zabave uspešno obnesel tudi pri nas. Pa ne zato, ker bi bilo bolj zanimivo spremljati oponašanje glasbenih uspešnic z živim petjem, s čimer nas zalaga Znan obraz ima svoj glas, marveč zato, ker je plejbek kultura v Sloveniji tako razvita, da nam tovrstna oddaja ne bi prinesla ničesar novega. Kakšna dodatna vrednost bi se skrivala v namenski oddaji prepevanja na posneto matrico, če to vidimo v skoraj vseh zabavnih oddajah, pri čemer sta zajeta oba ekstrema, zaradi katerih je plejbek šov sploh zanimiv. Na eni strani imamo zdolgočasene muskontarje, ki se za glasbili brez kablovja komaj pretegnejo, da se ti zdi, da so njihovo mesto zasedli stanovalci Doma vedrih jesenskih dni Olševek, na nasprotni strani spektra pa najdeš evforične poskakovalce, ki se najbrž umirijo šele po dobro merjenem odmerku puščice z uspavalom za tigre v vrat.
Ustvarjalci bi se morali resnično potruditi, da bi priskrbeli nabor nastopajočih, ki bi zasenčil redne bizarneže, zaradi katerih smo postali nedovzetni. Želite uspeh? Dajte nam Dragana Buliča, ki prepeva Posing as me DJ Umeka. Prepričajte Angelco Likovič, da odpira usta na največjo uspešnico Klemna Klemna. Slavko Bobovnik bi lahko migal na Power Dancers. Naj Ribič Pepe hlini petje venčka čukovskih poskočnic. Gledanost bo višja kot pri žrebanju lota po osmih mesecih brez sedmice.
* v slovenskem prevodu se naslov glasi Wernerjevo veseljačenje
(Objavljeno v reviji Stop)