BLAŽEV ŽEGEN
Lokalne televizijske postaje z bolj ali manj bizarnimi imeni so neusahljiv vir pritlehne zabave. Tiste, v kateri ti je nerodno za ljudi, ki so se znašli v dani situaciji pred kamero, pa naj bodo to barbituratske pogovorne oddaje pod taktirkami odsluženih estradnikov, ki jih moraš znati pravilno odmerjati, sicer lahko urno padeš v nepovraten spanec, ali pa izbira najboljšega naključnega ljudskega običaja. Nekoč sem tako sredi dopoldneva na programu ujel nerazrezan posnetek vaške poroke, ki je tekmoval za naj svatbo. Petnajstminutni posnetek prihoda ženina na nevestin dom ob spremljavi prostotonskih poskočnic in vztrajnega močenja grl, med katerim se je eden od svatov opotekal, kot bi nastopal v Total Wipeoutu, me je navdal s strahom, da se je v nekem pozabljenem kotičku po tihem reinkarnirala oddaja Naj domači video in da mi bo na zaslon skočil Rado Mulej.
Toda na NET TV že nekaj časa skrbijo za rahel odmik od normativa posrednega nelagodja. Vedeževalec Blaž s svojim gledanjem v prihodnost, nadiranjem klicateljev in bentenjem, čemu ga nihče ne pokliče, sproža zgolj nejeverne poglede in rahel bes, k čemur se še vrnemo. Seveda se kar same od sebe vzpostavljajo povezave z najrazvpitejšim balkanskim jasnovidcem takoj za Maručinim ametistom, Vidovitim Milanom, a oba prodajalca prihodnosti ne bi mogli biti bolj vsaksebi. Medtem ko je Milan s svojimi nadrealističnimi nasveti vsaj zabaven in premore dobršno mero samoironije, Blaž deluje zgolj kot odljudnež. S podobo naveličanega dobrotnika, čigar naklonjenosti si svet ne zasluži, morebiti res vzpostavlja famo resničnih sposobnosti, kar vpliva na bolj sugestibilne gledalce, a dodatna molža cekinov iz žepov ljudi v stiski mu ne bo prislužila nobenega taborniškega našitka za človekoljubje.
Ne slepimo se, sleherni televizijski vedeževalec je zgolj en v vrsti nepreštevnih načinov, kako sesati denar od gledalcev, ki so jih razvile televizijske postaje. Nič drugačen od čakanja na telefonski zvezi, da bi voditeljici kviza zmagoslavno povedal, da je neznanka v geslu PA_EK črka C, nakar ti obljubljenih dvesto evrov odmakne izpred nosa, rekši, da je iskano geslo majhen pas. Ali pošiljanja sporočil v podporo lovačam za pozornostjo, ki se nastavljajo kameram resničnostnih šovov, da lahko svoje ksihte prodajajo še en teden do naslednjega izločanja. A odiranje ljudi, ki so se znašli v stiski, v kateri obupano posegajo po nadnaravnih rešitvah, saj drugega izhoda ne vidijo, tudi v tem spektru potone na globoko etično dno.
Še huje je, ko po nekaj minutah dojameš, da so plačljivi klici v oddajo zgolj obrobni zaslužek in da se večino dobička ustvarja s prodajanjem klekljanih amuletov, ki jih izdeluje kar jasnovidec sam. Če gledalci ne kupijo čipkastega angelčka vse zažiganje kart za prečiščevanje črne magije ne deluje. In če si v resnični zagati, ti lahko pomagajo le trije ali štirje angelčki. Vedeževalska oddaja je tako v resnici neoznačeno reklamno sporočilo, top shop za izdelke domače obrti. Gospod Džirlo bi bil ponosen.
(Objavljeno v reviji Stop)