SKUPAJ NARAZEN

HBO je v zimo kot spremljevalko Puncam poslal novo serijo Skupnost (Togetherness), v kateri je najel ustvarjalske moči naveze bratov Duplass. Jay in Mark Duplass sta ustvarila zgodbo o dveh parih, presihajočem in porajajočem.

Skupnost je nanizanka, ki kljub nominalni opredelitvi za komično serijo, vsebuje več resnejših traktatov kot tematsko sorodni izdelki, sploh če jo primerjamo z lanskima FX-ovima poletnima humornima raziskovalkama partnerskih odnosov, You're the Worst in Married. Vzame si več časa za razdelavo tistih mučnih trenutkov v dolgotrajni zvezi in zvezi, ki je tik pred tem, da se bo porajala, četudi je ta namen bolj enostranski. Zato tudi sam humor serije ni prežet z občo vedrino in lahkotno šegavostjo, temveč posega bolj na polje cringe humorja, kjer je smeh gledalca sprostitveni ventil ob mučnih in nelagodnih situacijah. Če bi se v Skupnosti znašel Barney Stinson, stavka »Tole je legen… pazi tole,« ne bi končal z ikoničnim »…darno,« marveč bi odšel v kot srkat veganski smoothie iz suhih hrušk in brat otroške zgodbe Ivana Cankarja.

A ravno ti mučni segmenti, v katerih se v zakoncih z dvema otrokoma Brettu (Mark Duplass) in Michelle Pierson (Melanie Lynskey) odvijajo notranji boji med željami in naveličanostjo, dodajajo seriji žmoht resničnosti. Ne gre ne za pocukran par, ki bi se v trenutkih intime pretvarjal, da bi ugodila drug drugemu, niti ne za cinična sovražnika, ki bi se spodkopavala. Iskrene želje po ohranitvi in poživljenju zveze se mešajo z iskanjem novega, nečesa, kar v danem položaju deluje eksotično, četudi je v večji sliki povsem vsakdanje. Poskusi oživitve intimnosti se praviloma izjalovijo, a se vseeno nočeta odtrgati na svoje.

Na drugi strani pa prav tako verjetno svoj odnos preigravata Michellina sestra Tina (Amanda Peet) in Brettov prijatelj, debelušni falirani igralec  Alex, v katerem Steve Zissis vizualno in karakterno spominja na Johna Belushija na blagih sedativih. Med vedrenjem pod streho zakoncev Pierson se med njima splete iskreno prijateljstvo, ki kaže nastavke nečesa globljega. Želja je sicer bolj enostransko Alexova, a kadar sam pokaže namene jadranja v druge objeme, Tina kljub zvezi s starejšim filmskim producentom, preklopi v posesivni modus. A ta posesivnost ne izhaja iz želje imeti, temveč ohraniti Alexa kot varnostno blazino, na katero lahko pade kot na napihljive gradove, ki jih sama daje v najem.

Napihljivi gradovi so tudi zadovoljiva metafora za odnose obeh parov. Enkrat bolj, drugič manj napihnjeni, a nikoli napeti do te mere, da bi se razpočili. In skakanje po njih je zabavno. Tako kot gledanje Skupnosti.

Objavljeno v reviji Stop