ZABAVA BREZ SCENARIJA
Če si sredi devetdesetih hotel veljati za človeka v stiku sodobnimi razvedrilnimi smernicami, v nedeljo zvečer nisi čakal pred katodno škatlo, da bi ujel eno od petinšestdesetih inkarnacij Mariove oddaje, ampak si se odpeljal v Trnovo, kjer so v Kudu France Prešeren improvizatorji teden za tednom povzročali smejalne krče razprodani dvoranici oboževalcev Impro lige. Nič čudnega, da so se tako sčasoma zganili tudi televizijci in (sicer s pomočjo precejšnje samoiniciativnosti improvizatorjev samih) sklenili, da bi tovrstni špas ponudili svojim gledalcem. Še posebej, ker smo s prvimi spletnimi delilnimi servisi spoznavali britanski in pozneje ameriški impro šov Whose Line Is It Anyway?
Tako se je rodila prva različica Štafete mladosti, ki zaradi pišmeuhovskega produkcijskega odnosa ni bila sposobna poustvariti konstantne energije ameriškega vzora, četudi je v svojih vrstah gostila elito domače gledališke improvizacije. Je pa postavila temelje permutacijam Štafete naslednjih let, ki so ponudile možnost Slonu in Sadežu, da zasijeta s svojimi domislicami in benevolentno prepustita kopico zasluženih viktorjev Knjigi mene briga.
Desetletje pozneje se je v studio na Kolodvorski s pomočjo improvizatorjev mlajše generacije ponovno naselil sev neskriptirane komedije (četudi so nekatere dejansko oscenarjene komedije dajale vtis, da so scenarij videle le, ko jim je kazal sredince med šprintom mimo njih v Bangladeš). Impro TV so zasnovali kot tekmovanje na izpadanje med znanimi gosti ob pomoči rezidenčnih improvizatorjev. Tokrat so se produkcijsko celo potrudili in dejansko snemali več materiala, kot so ga potrebovali za zapolnitev programskega časa, ter uporabili zgolj boljše posnetke (kar je sicer logična stalnica tovrstnih tujih oddaj). A kaj, ko so namesto natrpane malosivocelične tribune gledalcev običajno imeli zgolj prgišče spodbujevalcev, da je takojšnja reakcija publike, nujna impro motivacija, ostala skoraj neslišana. Drugi minus je bila nerazumljiva tendenca ertevejskih režiserjev, da iz vsake oddaje naredijo art projekt, in smo tako namesto aktivnega prizora v prvem planu morali gledati hrbtni portret voditeljeve glave, medtem ko si za razločitev miniaturnih igralcev na odru v daljavi potreboval sartrovske špegle.
Zato velja toliko bolj pozdraviti smelo potezo Vena Jemeršiča, ki je s svojo produkcijsko ekipo za Planet TV v šaržer vstavil oddajo Ustreli, ki je doslej najbližje slovenskemu WLIIA. Imamo bleščavost, imamo glasno publiko, imamo štiri nastopajoče in voditelja, ki je očitno Boštjanu Gombaču pokradel vse zvočne igračke. Improvizatorji so prekaljeni (v bizarnem krogu življenja brez pojočih levov sta tu Mojca Funkl in Gorazd Žilavec, ki sta bila prisotna že v Štafeti mladosti, ter Jan Hrušovar, ki je skakal v Impro TV) in zabavni, gostje iznajdljivi. Voditelj Mile sicer včasih prekine prizor tik pred zaključnim pančlajnom, toda kemija je prisotna in sčasoma se bodo zagotovo razvile tudi interne šale na račun stalne zasedbe. Želel bi si le bolj zgoščenega dogajanja, da bi kakšna manj posrečena disciplina ostala zgolj v mapi na režiserjevem disku, kar bi le še dvignilo energijo oddaje.
(Objavljeno v reviji Stop)