Mirno prebavljeno

Če bi moral izbrati najbolj izstopajočo lastnost oseminsedemdesete podelitve oskarjev, bi to zagotovo bila omledna sterilnost podeljevalcev nagrad. Očitno so producenti v želji, da se podelitev ne bi razvlekla predolgo čez zastavljene okvirje – kar se tako ali tako je, za kar gre v veliki meri zasluga Poljskemu paru, ki je prejel oskarja za tujejezični film in je melodije dislociranega orkestra vzel bolj kot spodbudo za nadaljevanje govora kot kaj drugega, tako da so med njuno zahvalo lahko posneli nadaljevanja filma Fantovska leta – naročili podeljevalcem, naj bodo čim krajši, šalo ali dve pa naj razdrejo zgolj v skrajni sili. Kako bi si sicer razložil Eddieja Murphyja, ki je resno oddrdral svoj ščepec stavkov in se poslovil še hitreje kot prejšnji teden na štirideseti obletnici oddaje Saturday Night Live. Razen če ni kuhal mule, ker mu niso dovolili priti na oder v debeli obleki iz Trčenega profesorja.

Tako je za najbolj zabavno napoved poskrbel John Travolta, ki se je moral odkupiti Idini Menzel za lanskoletno razmesarjenje njenega imena v Adele Dazeem. Ta ga je napovedala kot Gloma Gazinga, kot uvod v segment pa je voditelj prireditve Neil Patrick Harris omenil, da je Benedict Cumberbatch zgolj Travoltova izvedba imena Ben Affleck. Žal se je zabavni trenutek v hipu sprevrgel v srhljivo nelagodje, ko je Travolta med pogovorom skorajda zlezel Idini v obraz. Očitno se je odločil za javno avdicijo za vlogo facehuggerja v novem filmu iz sveta Osmega potnika, ki ga bo zdaj potrjeno režiral Neill Blomkamp. Ali pa je bil vse skupaj subtilen hommage tistim trilobitastim parazitom, ki so jih v Matrici vstavljali v grla. Je pa Travolta v obraz deloval tako lepo voščeno, da ga bo Clint Eastwood zagotovo najel za vlogo dojenčka v svojem naslednjem filmu.

Povsem iz druge smeri pa je  za smeh poskrbel Terrence Howard, ki je bil tako opazno nekje v lastnih sferah dojemanja relanosti, da se je zbegal med branjem s trotelbobna. Če ne drugega, je Matthew McConaughey lahko v zaodrju za vsakega podeljenega oskarja naredil možiclja iz praznih Howardovih pločevink piva.

Dokaj anemično je žal deloval tudi Neil Patrick Harris, ki je svoje delo opravil korektno, a brez resnično drznih presežkov. Le nekajkrat je z enovrstičnico zbodel malce močneje, pohvalno pa je skombiniral bobnarska Birdmana in Ritem norosti v en skeč.

Meni osebno je bil tako najbolj zabaven del večera nastop Lonely Island ob spremljavi pevk Tegan in Sare, ki so izvedli nominirano pesem Everything iz Awesome iz Lego filma. Johnny Legend in Common sta s kasneje nagrajeno pesmijo Glory iz Selme poskrbela za najbolj oskarjevski del večera s stoječimi ovacijami in solzami, a kockasta poskočnica je zatresla zadnjice. S Questlovom na bobnih in Willom Arnetom v Batmanovem kostumu ter deljenjem oskarjevih kipcev iz lego kock med nominirance v prvih vrstah, so prireditvi vdahnili energijo, bleščavost in prismuknjenost. S plešočim oposumom vred.

Objavljeno v reviji Stop